Za uspešno izvajanje SČU v vzgojno-izobraževalnem procesu se postavlja ključno vprašanje: kako zagotoviti ustrezno strokovno usposabljanje vzgojiteljev – tako v času pripravništva kot kasneje med delom – da se izboljša kakovost in učinkovitost socialno-čustvenih veščin.
Strokovni razvoj vzgojiteljev razumemo kot proces vseživljenjskega učenja in osebnostnega, socialnega ter strokovnega razvoja. Pomembno je, kako vzgojitelj sam vidi svoje kompetence in kako ocenjuje priložnosti za strokovno delovanje v smeri kritičnega, samostojnega in odgovornega odločanja in ukrepanja (Kalin in Čepić (ur.), 2019; Čepić in Šćulac, 2019).
Učinkovitost vsake interakcije med vzgojiteljem in otrokom je delno odvisna od vzgojiteljeve sposobnosti razumevanja socialnih in čustvenih signalov ter ustreznega odzivanja nanje. Zato naj bi stalno usposabljanje in strokovno izpopolnjevanje med drugim poudarjalo krepitev socialnih kompetenc vzgojiteljev predšolskih otrok, kot so empatija, komunikacija, sodelovanje in timsko delo. Z razvijanjem empatije vzgojitelji ustvarjajo spodbudno okolje, v katerem se otroci učijo razumeti in upoštevati čustva drugih. Učinkovite komunikacijske strategije so ključne, da otroci znajo izražati svoja čustva ter razumeti različne poglede. Poleg tega naj vzgojitelji spodbujajo skupinske dejavnosti, ki krepijo sodelovanje in timsko delo ter otroke učijo spoštovati raznolike ideje in prispevke.
Znanstvene raziskave (npr. Ranta idr., 2020; Brown idr., 2019; Blewitt idr., 2018; Tatalović Vorkapić in Čepić, 2020) potrjujejo, da so empatija, kakovostna komunikacija in dobro razvite socialne kompetence vzgojiteljev ključni dejavniki, ki pozitivno vplivajo na čustveni in socialni razvoj otrok v zgodnjem in predšolskem obdobju. Blewitt idr. (2018) so predlagali konceptualni model, namenjen spodbujanju socialnega in čustvenega učenja pri predšolskih otrocih, ki daje poseben poudarek kakovosti in namernosti interakcij med vzgojiteljem in otrokom. Avtorji so izhajali iz dveh okvirov, pomembnih za zgodnje otroštvo: Teaching Through Interactions Framework, ki opisuje vrste interakcij, povezanih s pozitivnimi izidi pri otrocih, in Pyramid Model for Supporting Social Emotional Competence in Infants and Young Children. Ta večstopenjski, sistematični pristop predvideva uvajanje strategij, ki krepijo socialno-čustveno blagostanje otrok. Model lahko vzgojiteljem služi kot usmeritev pri uporabi ustreznih tehnik in spodbujanju pozitivnih odnosov skozi vsakodnevne interakcije z otroki.
Pomembno je tudi redno vrednotenje obstoječih interakcij med vzgojiteljem in otroki ter prepoznavanje področij, ki jih je mogoče izboljšati. To pomaga razumeti trenutne prakse in postaviti izhodišče za razvoj. Ključni dejavniki pri tem so ciljno usmerjena usposabljanja za vzgojitelje, sistematična implementacija novih pristopov, refleksija in povratne informacije, stalno strokovno izpopolnjevanje. Vse to pomembno prispeva k razvoju socialnih kompetenc vzgojiteljev in k višji kakovosti interakcij med vzgojitelji in otroki, še posebej z vidika otrokovega socialno-čustvenega funkcioniranja in splošnega dobrega počutja.
Vzgojitelji z visoko razvito empatijo otrokom pomagajo razvijati čustveno inteligentnost, spodbujajo boljše socialne interakcije med vrstniki in učinkoviteje odgovarjajo na čustvene potrebe otrok, s čimer zmanjšujejo stres in agresivno vedenje. Ključno orodje za krepitev empatije so reflektivne prakse. S pisanjem dnevnika, izmenjavo izkušenj s sodelavci ali drugimi oblikami samorefleksije lahko vzgojitelji bolje razumejo svoje čustvene odzive in pristranskosti, kar jim omogoča, da se na otrokove potrebe odzivajo bolj empatično. Raziskave poudarjajo pomen stalnega reflektivnega usposabljanja kot dela strokovnega razvoja, saj to vodi k globljemu čustvenemu vključevanju in kakovostnejšim interakcijam z otroki. Izsledki potrjujejo, da empatija ni prirojena lastnost, temveč spretnost, ki jo je mogoče razvijati in jo je treba razvijati z usmerjenim strokovnim izpopolnjevanjem.
Komunikacija ima osrednjo vlogo pri otrokovem razvoju. Vzgojitelji, ki uporabljajo odprto, jasno in pozitivno komunikacijo, otrokom pomagajo razvijati bogatejše jezikovne in socialne spretnosti. Aktivno poslušanje in odzivanje na otrokova vprašanja in potrebe krepita otrokov občutek varnosti in samozavesti. Pomembni sta tako verbalna kot neverbalna komunikacija, saj sta ključni za vzpostavljanje zaupanja med vzgojiteljem in otrokom. Raziskave potrjujejo, da ima komunikacija ključno vlogo pri razvijanju čustvene regulacije in socialnih spretnosti. Vzgojitelji, ki uporabljajo odprta vprašanja, aktivno poslušanje in reflektivne komunikacijske strategije, otrokom lažje pomagajo, da ubesedijo svoja čustva in razumejo perspektive drugih. Programi strokovnega izpopolnjevanja za vzgojitelje bi morali zato močneje poudarjati trening komunikacijskih veščin, predvsem tistih, ki podpirajo izražanje čustev in razumevanje. Enako pomembno je usposabljanje na področju čustvene uglašenosti in reševanja konfliktov. Tehnike, kot so aktivno poslušanje, postavljanje odprtih vprašanj in modeliranje ustreznega izražanja čustev, bi morale imeti osrednje mesto v programih stalnega strokovnega izpopolnjevanja za vzgojitelje.
Socialne kompetence vzgojiteljev, ki vključujejo sposobnost ustvarjanja pozitivnega in spodbudnega okolja, imajo velik vpliv na celostni razvoj otrok. Vzgojitelji z dobro razvitimi socialnimi kompetencami so bolje pripravljeni na vodenje skupinske dinamike in na reševanje konfliktov med otroki. Otroci socialne veščine usvajajo z opazovanjem in sodelovanjem z vzgojitelji, ki jim z zgledom pokažejo učinkovite socialne strategije. Jasne in dosledne meje, kombinirane s toplino in podporo, pomagajo otrokom razvijati občutek varnosti in samoregulacijo. Vzgojitelji, ki svoje socialne kompetence nenehno nadgrajujejo, bistveno prispevajo k oblikovanju pozitivnega in spodbudnega okolja, kar je ključno za zdravje in dobro počutje otrok. Strokovno izpopolnjevanje, ki vzgojiteljem ponudi orodja za vodenje sodelovalnih dejavnosti, zagotavlja, da otroci pri skupinskem delu ne sodelujejo le formalno, ampak ob tem razvijajo ključne veščine sodelovanja in reševanja konfliktov. Zato je potrebno še posebej poudariti pomen strokovnih usposabljanj, ki so usmerjena v strategije sodelovanja in timskega dela, tako pri delu z otroki kot tudi pri sodelovanju v strokovnem kolektivu. Usposabljanja, ki so usmerjena v modeliranje, usmerjanje skupinskih interakcij in spodbujanje sodelovalnega reševanja problemov, so ključna za izboljševanje socialnih veščin in sposobnosti timskega dela otrok.
Če povzamemo: socialne kompetence vzgojiteljev so bistvene za vodenje skupinske dinamike. Vzgojitelji z dobro razvitimi socialnimi veščinami – kot so empatija, komunikacija in reševanje konfliktov – veliko lažje obvladujejo skupinsko dinamiko v vzgojno-izobraževalnih skupinah. Tako ustvarjajo bolj povezano in pozitivno učno okolje, v katerem se otroci počutijo sprejete, varne in aktivno vključene. Strokovno izpopolnjevanje bi se zato moralo osredotočati na strategije vodenja skupine. Programi strokovnega razvoja naj dajejo prednost veščinam, kot so: aktivno poslušanje, tehnike mediacije med vrstniki, spodbujanje vključujočega sodelovanja.
Te kompetence so bistvene za oblikovanje sodelovalnega in harmoničnega ozračja v skupini, kar je ključno za uspešno socialno in čustveno učenje otrok. Usposabljanje na področju socialnih kompetenc izboljša interakcije med vzgojitelji in otroki ter ima neposreden pozitiven vpliv na otrokov socialno-čustveni razvoj. Kratkotrajna usposabljanja niso dovolj, če želimo doseči trajne spremembe v vedenju vzgojiteljev. Za to je potrebno stalno strokovno učenje in izpopolnjevanje, ki ga spremljajo redno izvajane refleksije in sodelovanje s sodelavci. Le tako se socialne kompetence res utrjujejo in zagotavlja se, da vzgojitelji te veščine dosledno uporabljajo v vsakodnevnih stikih z otroki. Neprestana podpora in refleksija sta bistveni, saj so socialne kompetence dinamičen sklop spretnosti, ki zahtevajo stalno učenje in prilagajanje.
Zaključki jasno poudarjajo, da ima trajnostno strokovno izpopolnjevanje ključno vlogo pri razvoju socialnih kompetenc vzgojiteljev v vrtcu. To pa neposredno izboljšuje tako odnose med vzgojitelji in otroki kot tudi celostni razvoj otrok. Posebej pomembni so celoviti in kontinuirani programi strokovnega izpopolnjevanja, ki povezujejo teorijo, prakso in refleksivno učenje, saj prav ti najbolj učinkovito krepijo socialne kompetence pri vzgojiteljih.
V skupini vzgojiteljic H. in J. sta dva otroka, ki imata težave z uravnavanjem čustev in obvladovanjem jeze. Doživljata izpade. Včasih otroci tolčejo z glavo ob tla ali pa celo ogrožajo druge otroke in vzgojitelje, ker mečejo igrače in barvice.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Uporaba tehnik, ki temeljijo na empatiji in spodbujanju pozitivnega vedenja, je ključna. Vzgojitelji naj vzpostavijo predvidljivo rutino, ki otrokom daje občutek varnosti in zmanjšuje sprožilce stresa. Modeliranje čustvene regulacije z mirnimi odzivi in poimenovanjem čustev ("»Vidim, da si jezen. Poskusiva skupaj globoko vdihniti.«") pomaga otrokom pri razvoju čustvene zavednosti. Uporaba proaktivnih strategij, kot so preusmerjanje pozornosti, ponujanje senzoričnih pripomočkov (npr. žogice proti stresu) in takojšnje pohvale za pozitivna vedenja, spodbuja razvoj samoregulacije. Ustvarjanje podpornega okolja z jasnimi mejami in empatičnim pristopom krepi občutek, da so otroci razumljeni in podprti, hkrati pa zmanjšuje agresijo. Sodelovanje s starši in strokovnjaki dodatno pripomore k doslednosti in prilagojenim vzgojno-izobraževalnim pristopom.
F. (5) je otrok, ki ima težave na področju socialnega in čustvenega razvoja. V skupini je od 9. do 12. ure. Pogosto ima močne izbruhe. V ponedeljek pri kosilu F. noče sesti k mizi in se odloči, da ne bo jedel. Vsako povabilo k sodelovanju ostane brez odziva. Po kosilu pride ponj babica. Vzgojiteljica ji razloži, da F. ni jedel kosila, ker ga je zavrnil. Babica se razjezi. Pritoži se, da vendar plačujejo za vrtec in kosila! Nenadoma F. izjavi, da je lačen. Babica zahteva, da mu takoj ponudijo kosilo. Drugi otroci v skupini so priča prizoru in delujejo razburjeno.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
V takšni situaciji je posebej pomemben empatičen pristop in aktivno poslušanje, ob tem pa je treba ohraniti mirnost in profesionalnost. Vzgojiteljica lahko potrdi babičine skrbi ter mirno razloži, katere korake je že poskusila, da bi otroka spodbudila k jedi, pri tem pa poudari otrokovo avtonomijo in čustveno stanje v tistem trenutku. Pomembno je, da se babica počuti slišana. Ko vzgojiteljica ponudi rešitev, na primer manjši prigrizek ali pogovor o otrokovih prehranskih željah, pokaže prožnost in skrb. Vzgojiteljica je lahko vzor za čustveno samoregulacijo tako, da ohranja zbranost in uporablja besede, ki pomirijo tako otroka kot babico. To je tudi dragocen zgled za otroke, ki so priča interakciji. Za preprečevanje podobnih situacij je smiselno predlagati nadaljnji pogovor z družino, kjer skupaj uskladijo pričakovanja in pripravijo strategije, prilagojene otrokovim potrebam. Tako se krepi partnerstvo med vrtcem in družino.
M. je vzgojitelj v starostno mešani skupini. Najmlajši otrok je star 2 leti in 4 mesece, najstarejši pa 5 let in 7 mesecev. Danes je mama Z.-ja, novega dečka (2;3), preživela dan v vrtcu, da bi pomagala svojemu otroku pri uvajanju. Preden odide, se pogovori z M.: »Res sem ganjena in navdušena. Zdi se mi, kot da imate s prav vsakim otrokom topel in tesen odnos. In otroci govorijo o vsem! Sploh niso sramežljivi. Videti je, da se počutijo res varne. Kako vam to uspe? Imate mogoče izredno veliko srce?«
M. se nasmehne in odgovori: »Hvala. Veseli me, da ste opazili, kako dobro se razumemo tukaj. Ena od stvari, ki jih pri nas vedno počnemo, je, da skrbno spremljamo čustveno stanje otrok. To delamo na praktičen način. Pogosto se obnašamo kot ‘ogledalo’: z obrazno mimiko, telesno govorico in besedami otroku pokažemo, da skušamo razumeti njegova čustva. Tako se otroci počutijo varne in sprejete kot osebe.«
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
V takšni situaciji lahko vzgojitelj prizna čustva starša in okrepi odnos tako, da izrazi hvaležnost in skromnost. S tem, ko potrdi opažanja starša, potrdi njegovo perspektivo in poglobi zaupanje. Vzgojitelj lahko razloži, da je gradnja močnih odnosov z otroki povezana z zavestnim izražanjem empatije, aktivnim poslušanjem ter ustvarjanjem varnega okolja, v katerem se otroci počutijo cenjene in razumljene. Če poudari prakse, kot so prilagajanje individualnim potrebam otrok, spodbujanje odprte komunikacije ter ohranjanje doslednih rutin, bo starš še bolj cenil strokovne pristope. Takšen način dela ne spoštuje le staršev, temveč tudi krepi partnerstvo med njimi in vzgojitelji pri podpori otrokovega razvoja.
Če otroke vključimo v oblikovanje pravil, bodo lažje razumeli njihov namen in jih tudi upoštevali. Vzgojitelji lahko uporabljajo pozitivno spodbudo – pohvalijo in opogumijo vedenja, ki so v skladu s pravili, ter mirno preusmerijo neprimerno vedenje. Z lastnim spoštljivim in empatičnim vedenjem pokažejo otrokom, kako pozitivno komunicirati z drugimi. Pri tem pomagajo vizualni pripomočki, kot so plakati s preprostimi ilustracijami pravil, ki služijo kot opomniki. Vzgojitelji lahko uporabijo tudi igre vlog in skupinske pogovore, da otroci vadijo različne situacije in spoznajo pomen ustvarjanja varnega ter spoštljivega okolja za vse.
Danes ima F. (5;5) težave, ker nikakor ne najde dejavnosti ali prostora, ki bi mu ustrezal. Vzgojitelj mu predlaga več dejavnosti. Najprej se F. začne igrati s kockami in vlaki, a kmalu preneha in pusti razmetane igrače po tleh. Nato začne risati, vendar tudi to opusti in na mizi pusti nered. Vzgojitelj ga prijazno spomni, naj pospravi igrače in pripomočke, ki jih je uporabil, preden začne z novo dejavnostjo. F. tega noče storiti. Vzgojitelj vztraja: »No, saj ne bo trajalo dolgo, da to narediš!« in mu celo ponudi pomoč pri pospravljanju. Toda F. se oddalji in jezno zakriči: »Pusti me pri miru! Sovražim te!«
Čeprav je vzgojitelj pozoren in v stiku z otrokom, rezultat ni pozitiven. Kje je komunikacija zašla? Kakšen je bil namen vzgojitelja? Kako bi vi nagovorili otroka?
Komunikacija se je zapletla v trenutku, ko je vzgojitelj vztrajal pri pospravljanju, čeprav je bil otrok očitno frustriran, in je tako situacijo stopnjeval namesto umirjal. Cilj vzgojitelja bi moral biti v takšnih trenutkih predvsem ta, da otroku pomaga uravnavati njegova čustva in da se počuti razumljenega, ne pa, da takoj vztraja pri dokončanju naloge. Socialno kompetenten vzgojitelj bi moral otrokova čustva potrditi z mirnim priznanjem njegove frustracije (na primer: "»Vidim, da si jezen. V redu je, da se tako počutiš.«") in mu dati prostor, da se umiri. Ko otrokova jeza nekoliko izzveni, lahko vzgojitelj nalogo pospravljanja ponovno predstavi na pozitiven način, z možnostjo izbire ali z igro ("»Bi pospravila skupaj kot ekipa, da bo hitreje?«"). Tak pristop kaže empatijo, zmanjšuje konflikt in podpira otrokovo čustveno samouravnavanje.
F. (4;11) se obrne na vzgojiteljico M. F. je videti zelo vznemirjen, hitro diha, v očeh ima solze in uspe spregovoriti. M. reče: »No, F., zakaj pa ne poveš, ko je kaj narobe? A ne misliš, da pretiravaš? Izgleda kot da delaš dramo.«
F. (4;11) se obrne na vzgojitelja O. F. je videti zelo vznemirjen, hitro diha, v očeh ima solze in komaj uspe spregovoriti.
O. reče: »Živijo, F., vidim, da si vznemirjen. Zdaj ti je res težko govoriti. Lahko skupaj narediva nekaj počasnih, globokih vdihov, če želiš. To ti bo morda pomagalo, da se sprostiš in lažje poveš, kaj se dogaja.«
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Priznavanje otrokovih občutkov, ponujanje podpore in predlaganje pomiritvene strategije krepijo zaupanje in občutek čustvene varnosti. Socialno kompetenten vzgojitelj bi otrokova čustva potrdil z mirnim priznanjem njegove stiske ("»Vidim, da si vznemirjen; v redu je, da se tako počutiš«"). Uporabil bi pomiritvene strategije, kot so globoko dihanje, pomirjujoča prisotnost in preproste, nežne besede, s katerimi otroka vodi proti umiritvi. Izogibanje obsojanju ali pritisku, da mora takoj povedati, omogoča otroku, da svoje občutke predela v svojem ritmu. Ustvarjanje varnega okolja, ki je dosledno empatično in potrpežljivo, otrokom pomaga sčasoma razvijati spretnosti samoregulacije.
Posebej pomembno je postaviti jasne, starosti primerne smernice za telesni stik med vzgojitelji in otroki. Pomembno je tudi izobraževanje o primernih oblikah interakcije med vzgojitelji in otroki, pri čemer se poudarja pomen varnega okolja, ki nudi čustveno podporo, ne da bi pri tem prestopilo meje.
Podpora vzgojitelju skozi svetovanje in strokovno izpopolnjevanje lahko pomaga pri razreševanju morebitnih izzivov ter hkrati krepi pomen primernega vedenja.
Za vzpostavitev pozitivnega odnosa z otrokom s posebnimi potrebami lahko uporabimo različne strategije, ki gradijo zaupanje in razumevanje skozi jasno in dosledno komunikacijo. Uporaba enostavnega, neposrednega jezika, prilagojenega otrokovi kognitivni ravni, pomaga pri razumevanju pričakovanj. Aktivno poslušanje in potrjevanje otrokovega čustvenega doživljanja spodbujata občutek varnosti in spoštovanja. Neverbalni znaki, kot so očesni stik, geste in pozitivna spodbuda, lahko dodatno okrepijo komunikacijo in vključenost. Pomemben je tudi sodelovalen pristop s starši in strokovnjaki, saj zagotavlja, da je komunikacijski slog vzgojitelja usklajen z otrokovimi individualnimi potrebami in spodbuja celostni razvoj.
V hladnih in temnih zimskih mesecih so stropne luči v igralnicah in hodnikih ves čas prižgane. Umetna svetloba je učinkovita, a hkrati hladna.
Nek otrok pripomni: »To je kot velika baterijska svetilka! Bolijo me oči.«
»Kaj pa lahko naredimo?« vpraša vzgojiteljica otroke iz skupine »Modre miške«.
Otroci razpravljajo in se na koncu odločijo za poskus: ugasnejo stropne luči! V prostoru postane nenadoma tema. Težje je razločiti obraze in nekatere otroke postane malce strah.
»Potrebujemo nočno lučko. Jaz jo imam doma,« reče J. (5;6).
Nek drug otrok se spomni, da pri rojstnodnevnih praznovanjih uporabljajo majhne plastične svečke na baterije. Vzgojiteljici prineseta takšne lučke. Nazadnje se skupina zbere okoli šestih majhnih »svečk«. Otroci se sprostijo. Skupaj uživajo v toplem krogu utripajoče svetlobe.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Nekatere ključne strategije, ki jih lahko vzgojitelji uporabijo, so naslednje:
Prejšnji teden sta se vzgojiteljici F. in K. pogovarjali o tem, kako pogosto otroci uporabljajo gradbeni kotiček. Ko sta analizirali dogajanje, sta ugotovili, da je tam več kričanja in frustracij kot igre. K. je želela otrokom pomagati in imela nekaj idej: kupiti “semafor”, obesiti plakate z vizualnimi nasveti za vedenje in še marsikaj.
F. pa je predlagala drugačen pristop: »Najprej se ustavimo, naredimo korak nazaj in se pogovorimo s skupino.« K. je nekoliko dvomljivo pristala.
Ko sta otroke vprašali o situaciji, so bili rezultati zanimivi:
F. in K. sta otroke povabili, naj sami predlagajo ideje, kako bi lahko kotiček spremenili.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Za spodbujanje sodelovanja in spoštovanja v gradbenem kotičku lahko socialno kompetentni vzgojitelji skupaj z otroki oblikujejo jasna skupinska pravila za izmenjevanje, deljenje in spoštljivo komunikacijo. Če so pravila sooblikovana z otroki, jih bodo tudi lažje sprejeli Uvedba sodelovalnih izzivov (npr. "»Zgradimo skupaj najvišji stolp«") krepi timsko delo in skupne cilje. Vzgojitelji lahko pokažejo primer konstruktivnega reševanja sporov, pri čemer otroke spodbujajo, da izražajo svoja čustva in predlagajo rešitve. Razdeljevanje vlog (npr. načrtovalec, graditelj, okraševalec) zagotovi, da vsak otrok prispeva na svoj način in spoštuje delo drugih. Na koncu so koristni redni refleksijski pogovori, kjer otroci delijo svoje izkušnje in predloge za izboljšave. Na ta način se utrjujejo pozitivna vedenja, spoštovanje in sodelovanje.
Novo vrtčevsko leto se je šele dobro začelo, skupina »Čebelice« pa so že pravi izziv za vzgojiteljici. »Čebelice« se namreč ne obnašajo kot pridne in organizirane žuželke. Ves dan veliko kričijo. Otroci ne želijo deliti materiala. Ko kdo postane jezen, pogosto poriva druge otroke. Zdi se, da je iz dneva v dan slabše. Obe vzgojiteljici delita svoja opažanja in se odločita, da bosta v vzgojno delo bolj načrtno vključila spodbujanje mediacije in spretnosti reševanja problemov. Najprej uvedeta rutino, ki otrokom pomaga, da se počutijo varne: kadar pride do prepira in ko se en ali več otrok približa čustvenemu izbruhu, vzgojiteljica pokaže znak »Stop«.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Za obvladovanje kričanja, nezmožnosti deljenja in fizičnih sporov lahko vzgojitelji načrtno učijo socialne veščine s pomočjo igre vlog in pripovedovanja zgodb. Tako se otroci učijo deliti, počakati na vrsto in čustva izražati na konstruktiven način. Uvedba »kotička za reševanje sporov« nudi miren prostor, kjer lahko otroci ob jasnih navodilih razpravljajo in skupaj iščejo rešitve. Skupni projekti, kot so ustvarjanje skupinske umetnine ali gradnja v paru ali manjši skupini, spodbujajo sodelovanje in občutek za skupne cilje. Vizualni pripomočki, na primer plakati ali kartice s preprostimi koraki za reševanje konfliktov, otrokom pomagajo, da se strategij spomnijo sami. Vzgojitelji pa naj dosledno modelirajo in utrjujejo pozitivna vedenja s pohvalo takrat, ko otroci delijo, sodelujejo in samostojno rešujejo probleme. Tako se postopoma ustvarja spodbudno in sodelovalno okolje.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Vse vsebine, še posebej teksti, slike in grafikoni so avtorsko zaščiteni. V kolikor izrecno ni določeno drugače, so avtorske pravice last sel.eduskills.plus pod licenco Priznanje avtorstva - nekomercialna raba - brez predelav 4.0 mednarodna (CC BY - NC - ND 4.0 ). Uporabijo se lahko le v okviru licenčnih pogojev.
© 2024-2026 sel.eduskills.plus | Impressum