3.1 Pregled kompetenc učiteljev na podlagi modela LifeComp

Uvod v kompetence vzgojiteljev in njihovo vlogo pri podpori socialnemu in čustvenemu razvoju otrok

»Zavedno učimo tisto, kar vemo; nezavedno učimo tisto, kar smo.«

Kdo je vzgojitelj v vrtcu? Korthagen (po Tatalović idr., 2023) nenehno odpira vprašanje profesionalne identitete vzgojiteljev in poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo je dober vzgojitelj. Poudarja, da dobimo kakovosten odgovor, če zastavimo dve vprašanji: katere so temeljne lastnosti dobrega vzgojitelja in kako lahko vzgojiteljem pomagamo, da jih dosežejo? Prav zato je zdaj pravi trenutek, da si ta vprašanja zastavimo in poskusimo ponuditi nekaj odgovorov.

Vzgojitelj v vrtcu je strokovnjak, ki načrtuje, organizira in skupaj z otroki soustvarja vsakodnevni vzgojno-izobraževalni proces. Poleg znanja, ki ga je pridobil med študijem in usposabljanji, mora biti pripravljen na nepričakovane situacije – take, za katere vnaprej ni recepta ali teoretične razlage. Takrat mu pomagajo njegove kompetence: to je znanje, veščine in odnos, ki mu omogočajo, da se znajde in najde ustrezno rešitev.

Biti kompetenten ne pomeni le, da nekaj znaš, ampak tudi, da znaš to znanje in veščine uporabiti ob pravem času in na pravi način. To pomeni znati ukrepati v zahtevnih situacijah, razumeti, kako vplivati na spremembe in hkrati ohranjati strokovnost in odgovornost. Kompetenten vzgojitelj je tisti, ki zna ustvarjati varno in spodbudno okolje, je prilagodljiv, rad sodeluje, zna prisluhniti otrokom, staršem in sodelavcem ter pri svojem delu izkazuje občutek za skupnost. Razvoj strokovnih kompetenc je zato vedno povezan z odprtostjo do okolja in pripravljenostjo na učenje iz vsakodnevnih izkušenj.

Kompetentnost vzgojitelja se najprej odraža v zadovoljstvu otrok v skupini. Otrok, katerega potrebe so zadovoljene in ki se počuti varno ter sprejeto, se uči lažje in spontano napreduje v razvoju. Kompetenten vzgojitelj si ves čas postavlja vprašanje »Zakaj?«.

Na primer:

• Zakaj otroci jokajo ob ločitvi od staršev?
• Zakaj jim je morda v vrtcu kdaj dolgčas?
• Zakaj komaj čakajo, da gredo domov?

Prav ta nenehna radovednost in pripravljenost na razmislek je bistveni del strokovne vloge vzgojitelja. Dober vzgojitelj si prizadeva, da svojo prakso vidi takšno, kot je, in se sprašuje, kako jo lahko izboljša.

Ker je včasih težko samostojno oceniti, kaj deluje dobro in kaj ne, je dragoceno, da si vzgojitelji pomagajo s »kritičnim prijateljem« – sodelavcem, ki ponudi pogled z drugega zornega kota. Prav tako pomembna je veščina poslušanja: poslušanja otrok, sodelavcev, samega sebe in celotnega dogajanja v vrtcu.

Kompetenten vzgojitelj je strokovnjak z znanjem, spretnostmi in držami, ki so usmerjene v otrokovo dobrobit in razvoj. Otrok je vedno v središču njegove pozornosti: le tako ga lahko resnično razume in mu pomaga, da v varnem in spodbudnem okolju razvije svoj polni potencial. Vzgojitelj je v tem smislu vodja, soustvarjalec otrokovega učenja in razvoja ter raziskovalec lastne prakse. Kompetentnost pa ni nekaj statičnega. Gre za proces, ki se razvija in raste. Zato je za vzgojitelja ključna pripravljenost na vseživljenjsko učenje, raziskovanje in nenehno strokovno rast.

»Dobro počutje učiteljev, dobro počutje otrok«

Poleg temeljnih kompetenc, ki jih mora imeti vsak vzgojitelj (na primer interakcija, vključevanje, spoštovanje raznolikosti in demokratičnih vrednot, načrtovanje in vrednotenje; učne strategije; učno okolje, strokovno izpopolnjevanje ter sodelovanje z družino in skupnostjo), ima na proces vzgojno-izobraževalnega dela velik vpliv tudi osebnost vzgojitelja, njegova stališča ter določene vseživljenjske kompetence (Tatalović Vorkapić, 2017). Med njimi imajo posebno težo socialno-čustvene kompetence (CASEL) ter osebne, socialne in kompetence učenja učenja (LifeComp).

Socialno-čustvene kompetence se razvijajo že v zgodnjem otroštvu in so ključne za uspeh v življenju – enako velja tudi za vzgojitelje. Pomagajo pri osebnem in poklicnem uspehu, hkrati pa vplivajo tudi na kakovost odnosov z okoljem in prispevajo k zmanjševanju stresa. Prav tako so temeljna kompetenca za prihodnost vzgojitelja, ki mora biti vedno pripravljen na spremembe in vseživljenjsko učenje. Gre za skupek kompetenc, ki so nujen pogoj za visoko raven dobrega počutja in duševnega zdravja vzgojitelja. To pa neposredno vpliva tudi na dobro počutje in duševno zdravje otrok v predšolskem obdobju.