Razmišljanje o sebi, tako o sebi osebno, kot o sebi kot strokovnjaku. Ko razmišljate o razvijanju in spodbujanju osebnih kompetenc pri otrocih v zgodnjem in predšolskem obdobju, se najprej ustavite pri sebi – pri svojih osebnih kompetencah.
Da bi lahko vzgojitelji in vzgojiteljice pozitivno vplivali na otroke in jim služili kot zgled, je izjemno pomembno, da imajo razvito čustveno zrelost in sposobnost obvladovanja lastnih čustev. Pomembno je, da razvijajo visoko stopnjo samospoznanja in odpornosti. Ker vzgojitelji preživijo velik del svojega časa z otroki, pomembno vplivajo na njihov razvoj na vseh področjih. Posamezniki, ki imajo razvite socialne in čustvene spretnosti, praviloma vzpostavljajo veliko boljše odnose z otroki.
Poleg ključnih veščin in kompetenc je nujno, da imajo vzgojitelji možnost dodatnega izobraževanja in dostop do programov, ki spodbujajo razvoj socialnega in čustvenega učenja pri otrocih. Med ključnimi spretnostmi, ki so pri tem posebej pomembne, so: sposobnost ocenjevanja otrokovega socialnega in čustvenega počutja, čustvena pismenost ter ustvarjanje programov in kurikulov, usmerjenih v krepitev teh kompetenc. Osebno področje kompetenčnega okvira LifeComp se osredotoča na samozavedanje, čustveno uravnavanje in odpornost.
Samozavedanje pomeni sposobnost prepoznati in razumeti lastna čustva, interese, vrednote in močne strani. Posamezniki, ki imajo razvito to spretnost, lažje razumejo, kako njihova čustvena stanja vplivajo na vedenje in odločitve. Samospoznanje vključuje tudi zavedanje svojih prednosti in slabosti, kar pomaga pri postavljanju realnih ciljev in razvijanju notranje motivacije. Razumevanje lastnih čustev in vrednot posamezniku omogoča, da se osredotoči na svoje osebne cilje ter izboljšuje čustveno uravnavanje.
Čustveno uravnavanje zajema spretnosti, potrebne za obvladovanje čustev in vedenja, kot so nadzorovanje impulzivnih reakcij, obvladovanje stresa in vztrajnost ob izzivih. Učinkovito uravnavanje posamezniku pomaga, da ostane osredotočen na cilje in se lažje spoprijema z različnimi stresnimi situacijami. To področje spodbuja tudi razvoj pozitivnih navad in odpornosti, ki sta bistvenega pomena za uspešno premagovanje življenjskih izzivov.
Psihološka odpornost (rezilientnost) je pojem, ki ga povezujemo s uspešnim prilagajanjem v zahtevnih situacijah. V psihološkem smislu označuje različne vidike, med drugim okrevanje po travmatičnih izkušnjah, premagovanje neuspehov in obvladovanje stresa, da lahko človek učinkovito opravlja življenjske naloge. Odpornost tako pomeni vzorce pozitivnega prilagajanja ali razvoja, ki se pokažejo v okoliščinah, ki so neugodne ali težavne. Odpornost ni statičen pojem, temveč proces – interaktiven in kompleksen, pri katerem moramo prepoznati in negovati varovalne dejavnike. Med te spadajo vztrajnost, upanje, pozitivna pričakovanja, optimizem, usmerjenost k ciljem in motivacija ter želja po učenju.
Da bi lahko v vrtcih uspešno podpirali socialno in čustveno učenje otrok v zgodnjem in predšolskem obdobju, je zelo pomembno, da imajo tudi vzgojitelji visoko razvite enake kompetence. Zato so bili razviti programi, ki spodbujajo samozavedanje, uravnavanje čustev in odpornost pri vzgojiteljih. Na ta način lahko odrasli hkrati služijo kot učinkoviti zgledi otrokom in kompetentno razvijajo iste sposobnosti pri njih. Eden takih programov je RULER (ang. recognizing, understanding, labelling, expressing, and regulating emotions; Hoffman idr., 2020). Njegov cilj je priprava in usposabljanje vzgojiteljev za izvajanje SČU ter za izboljšanje veščin obvladovanja čustev, ki so zajete v samem akronimu. Program uči vzgojitelje, kako v vsakdanjih situacijah izražati in sporočati svoja čustva, kako spoštovati in spodbujati čustva ter misli otrok in kako jih učinkovito uravnavati. Vse to pomembno vpliva tako na osebni kot na poklicni razvoj vzgojiteljev.
Drugi primer je program PROMEHS (Tatalović Vorkapić, Colomeischi & Ornaghi, 2023), ki temelji na teoriji socialno-čustvenih kompetenc CASEL in opisuje pet dimenzij: samozavedanje, samouravnavanje, zavedanje drugih, odnose z drugimi in odgovorno odločanje. Program poudarja pomen razvoja vseh petih dimenzij socialno-čustvenih kompetenc pri vzgojiteljih, da bi ti lahko enako učinkovito razvijali te kompetence pri otrocih. Ključno pri tem je usposabljanje, saj se skozi izobraževanja pridobijo kompetence, ki ne vodijo le do učinkovitejšega vzgojno-izobraževalnega dela z otroki, temveč prispevajo tudi k višji ravni dobrega počutja in duševnega zdravja tako otrok kot tudi vzgojiteljev.
Ta dva programa, in tudi drugi podobni, jasno govorijo v prid uvajanju programov za socialno in čustveno učenje, saj spodbujajo čustveno inteligenco in izboljšujejo kakovost pedagoškega dela. Vzgojitelji, ki imajo dobro razvite čustvene kompetence, lažje prepoznajo močne in šibke strani otrok in lahko svoje delo bolje prilagodijo njihovim potrebam. Poleg dela z otroki pa je zelo pomembna tudi redna komunikacija in sodelovanje s starši. To pa zahteva razvite socialne in čustvene spretnosti, saj se je treba pogosto spoprijeti z izzivi, razreševati konflikte in skupaj iskati ustrezne rešitve.
Danes vemo, da so raziskave in tudi sama praksa v vrtcih pokazale, da sta čustvena inteligentnost in čustvena kompetentnost vzgojiteljev eden ključnih dejavnikov pri obvladovanju stresa in občutkov izgorelosti. Te kompetence pomembno vplivajo na kakovost dela in na komunikacijo vzgojiteljev – tako med seboj kot tudi z otroki in njihovimi starši oziroma družinami.
Od tega, kako razvite so čustvene kompetence, je veliko odvisno: predvsem ali znamo čustva pravočasno prepoznati, jih ustrezno izraziti in uravnavati. Prav te spretnosti določajo, kako se vzgojitelji odzovemo v zahtevnih situacijah, kako doživljamo stresne dogodke in katere poti iskanja rešitev nam sploh pridejo na misel. Vse to je odločilnega pomena tudi za občutek, ali se znajdemo pred nevarnostjo poklicne izgorelosti. Razvite čustvene kompetence pa dajejo vzgojiteljem tudi več občutka nadzora nad svojim delom in krepijo medsebojno podporo v kolektivu. Zanimivo je, da so čustvene kompetence lahko, odvisno od tega, kako razvite so, tako rizični dejavnik (če so šibko razvite) kot tudi zaščitni dejavnik (če so dobro razvite). To velja tako za poklicno delo vzgojiteljev kot tudi za njihovo osebno življenje, počutje in duševno zdravje.
Kot rdeča nit se iz tega pokaže, da je ohranjanje duševnega zdravja ključno za dobro počutje zaposlenih. Hkrati pa moramo imeti vedno pred očmi posebnosti dela v vrtcih – kulturni kontekst, značilnosti izobraževalnega sistema in politike posamezne države so pomembni dejavniki, ki določajo kakovost vzgojnega dela in možnosti za ustrezno prilagajanje vzgojiteljev. Dobro vemo, da je stres eden glavnih dejavnikov, ki slabi duševno zdravje in odpornost. Zato je ključnega pomena zagotoviti vzgojiteljem pogoje, v katerih lahko razvijajo kompetence za učinkovitejše spoprijemanje z različnimi izzivi. Številne raziskave potrjujejo, da sta čustvena kompetentnost in odpornost med seboj tesno povezani – obe pa sta povezani tudi s stresom. Ljudje, ki razvijajo čustvene kompetence in čustveno inteligentno vedenje, so praviloma tudi bolj odporni in lažje ohranjajo dobro splošno delovanje v vsakdanjem življenju.
Ena ključnih kompetenc je nedvomno že omenjena psihološka odpornost. Prav motivacija in notranje vrednote vzgojiteljev spodbujajo čustvene in strokovne kompetence, ki so temelj za razvoj odpornosti. Ta jim omogoča, da se soočajo s stresorji in da morebitne negativne situacije preoblikujejo v osebne in poklicne izkušnje, ki jim pomagajo pri nadaljnjem delu. Odpornost se razvija ob hkratnem vplivu pozitivnih in negativnih dejavnikov – odvisno od tega, kako se posameznik nanje odzove. Nanjo vplivajo tako osebni viri kot tudi zunanji dejavniki. Povezanost med pozitivnimi čustvi, odpornostjo in nižjimi ravnmi stresa na eni strani ter negativnimi čustvi, nižjo psihološko odpornostjo in višjimi ravnmi stresa na drugi, jasno kaže, kako pomembne so čustvene kompetence za razvoj odpornosti. Na podlagi navedenega je očitno, da so čustvene kompetence ključne za ohranjanje duševnega zdravja na delovnem mestu, še posebej v okoljih z visoko stopnjo stresa. Zato je pomembno sistematično krepiti kompetence vzgojiteljev na področju duševnega zdravja in dobrega počutja (Tatalović Vorkapić & Pereša, 2024).
Ker institucionalna vzgoja pomeni, da otroci velik del dneva preživijo v ustanovah za zgodnje in predšolsko izobraževanje, je vedenje vzgojiteljev do otrok ter način, kako izražajo pozitivna in negativna čustva, izjemno pomembno. S strategijami načrtovanja in vodenja vzgojno-izobraževalnega procesa vzgojitelji otrokom prenašajo svoja stališča, vrednote in način razmišljanja, kar v veliki meri oblikuje otrokove vzorce zaznavanja. Iz tega izhaja, da je otrokovo oblikovanje optimističnega odnosa do življenja močno odvisno od tega, koliko se v svojem okolju srečuje s pozitivnimi zgledi. Poleg staršev imajo pri tem odločilno vlogo tudi vzgojitelji, saj s svojim vedenjem pomembno vplivajo na otrokov pogled na svet. Aktivno sodelovanje v praktičnih dejavnostih, ki so povezane z otrokovimi življenjskimi izkušnjami, krepi otrokovo samozavest in občutek kompetentnosti. Če ob tem poudarimo in ovrednotimo otrokove napore in dosežke, učenje postane pozitivna izkušnja, ki ga spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju in učenju.
Vzgojitelji kot modeli čustveno kompetentnega vedenja z visoko ravnijo odpornosti bistveno močneje vplivajo na možnosti razvoja enakih kompetenc in vedenj pri otrocih, s katerimi delajo. V vzgojno-izobraževalnem okolju, ki spodbuja odpornost, so otroci sprejeti kot posamezniki, ki lahko odločajo in sodelujejo pri lastnem socialnem delovanju v procesu, pa tudi pri načinu, ciljih in vsebini svojih dejavnosti in učenja. Pri tem imajo ključno vlogo prav vzgojitelji, saj zagotavljajo motivacijo in podporo. Ko otrokom omogočijo, da sami izbirajo in odločajo, ter ko ob tem prepoznajo njihov trud in dosežke, jim sporočajo, da nanje gledajo pozitivno in da imajo do njih visoka pričakovanja. Rezultat takšnega delovanja in odnosa so otrokovi uspešni dosežki in pozitivni izidi.
Vzgojiteljica/vzgojitelj X vstopi v skupino. Danes ima otrok Y rojstni dan. Y je zelo vznemirjen. Vzgojiteljica/vzgojitelj začne z običajnimi »rojstnodnevnimi pripravami«. Pripraviti je treba poseben rojstnodnevni stol in krono. Na voljo so piškoti, zapeli bodo pesmice.
Nenadoma otrok Z zavpije: »Rojstni dnevi so neumni! Otrok Y je neumen, ne maram ga!«
Otrok Y začne jezno vpiti nazaj, oba otroka se zapleteta v prepir.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljica/vzgojitelj X prepozna svoj čustveni odziv na konflikt in ostane mirna/miren. Globoko vdihne in se izogne impulzivnemu odzivu. Situacijo nagovori z umirjenim tonom. Otroku Z pove, da razume, kako je razburjen, otroku Y pa, da je povsem razumljivo, da se je v taki situaciji razjezil. Nato oba povabi k pogovoru o tem, kaj lahko storijo. S tem, ko vzgojiteljica/vzgojitelj pokaže čustveno zavedanje in sposobnost uravnavanja svojih odzivov, ustvari varno in spodbudno vzdušje. Takšni trenutki so priložnost, da otroke učimo, kako ravnati s svojimi čustvi in odnosi. Tudi ko pride do konflikta, jih lahko vodimo k pozitivnim/učinkovitim rešitvam.
Vzgojiteljica/Vzgojitelj A. je prejela/prejel nujen telefonski klic. Njena/Njegova mama je imela nesrečo in so jo odpeljali v bolnišnico. Nenadoma se počuti zelo šibko in čuti, da je na robu solz. Ko se vrne v igralnico, jo/ga otroci že nestrpno čakajo, saj želijo začeti zabavne gibalne igre, ki so jih izbrali pred klicem.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljica/Vzgojitelj A. mora najprej prepoznati in sprejeti svoja čustva ter si vzeti trenutek, da se umiri. Lahko naredi nekaj globokih vdihov in se v sebi opomni: "»To je težko, in prav je, da to občutim.«" Če je potrebno, lahko poišče podporo pri sodelavki ali sodelavcu. Pomembno je, da v zahtevni situaciji pokaže samorefleksijo in sposobnost čustvene regulacije.
Čas je za kosilo. Otroci so se vrnili z igrišča in se pripravljajo na obrok. Pogrinjajo mize in delijo hrano, medtem pa vzgojitelji spremljajo in preverjajo, ali kdo potrebuje pomoč. Deček F. je izbirčen in današnje kosilo mu ni všeč. Odločno noče jesti. Vzgojiteljica A. ga poskuša prepričati, naj vsaj poskusi, vendar je F. trmast. A. mu nato ponudi piškot, da ne bi ostal lačen. Vzgojiteljica B. pa meni, da je to napačno – tako v odnosu do dečka kot tudi do ostalih otrok.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljica B. naj pokaže razumevanje in uravnavanje čustev, spoštovanje do sodelavke ter usmerjenost k reševanju problema, da se izogne impulzivni kritiki. Obe vzgojiteljici naj prepoznata skupni cilj – kaj je najboljše za dečka F. in za skupino kot celoto. Vzgojiteljica B. lahko uporabi t. i. jaz-sporočila, da se izogne obrambni drži vzgojiteljice A.
Vzgojiteljica A. se že nekaj minut pogovarja z otrokom C., ki kljub opozorilom ne preneha metati kock po igralnici. A. se trudi pojasniti, da to moti celo skupino in je tudi nevarno. C. pa vedenja ne spremeni. A. postaja vse bolj vznemirjena in začne povzdigovati glas. V tem trenutku pristopi vzgojiteljica B., se A. na kratko nežno dotakne po roki in mirno reče:
»A., mi lahko pomagaš? Pozabila sem prinesti steklenico z vodo iz kuhinje.«
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljica A. naj prepozna lastno stresno reakcijo, sprejme pomoč in izkoristi prekinitev kot priložnost za samoregulacijo čustev in vedenja. Lahko si vzame trenutek, da se umakne iz situacije in se umiri, preden nadaljuje. Reakcija vzgojiteljice B. pa lepo pokaže pomen sodelovanja in pripravljenosti nuditi podporo sodelavcem – s tem je ustvarjeno varnejše in bolj konstruktivno okolje tako za vzgojitelje kot za otroke.
X. je vzgojitelj/vzgojiteljica v vrtcu. Pogosto mu/ji je težko ostati miren v stresnih trenutkih. Zato se obrne na M., vodjo vrtca, in jo prosi za podporo: »M., zelo me je sram, a opažam, da se včasih razburim, kadar pride do konflikta med otroki ali ko se počutim preobremenjenega/preobremenjeno v svoji vlogi. To vodi v situacije, kjer ne zmorem dobro obvladovati svojih čustev. Prejšnji petek sem na koncu celo zavpil pred skupino.«
M. odreagira mirno in opogumljajoče. Brez obtoževanja opozori, da agresivno vedenje škoduje otrokom in je nesprejemljivo. Hkrati pa X. opolnomoči z uporabnimi nasveti.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
M. lahko začne tako, da izrazi priznanje X. za njegovo/njeno odprtost in pripravljenost poiskati podporo. M. lahko ponudi konstruktivne povratne informacije in podporo ter na strokoven in ne obsojajoč način poudari pomen ohranjanja mirnosti. Vodja vrtca s tem gradi varno in spodbudno okolje, v katerem se X. počuti opogumljenega/opogumljeno, da izboljša svoje uravnavanje čustev in zmanjša stresne odzive.
Nekega jutra pride vzgojiteljica M. v igralnico z zelo majhno »kitaro« v roki. Otroci so radovedni. Preštejejo strune. Ta kitara jih ima samo štiri! Skupaj začnejo raziskovati in ugotovijo, da je to ukulele. Izvedo celo, da smešno ime »ukulele« pomeni »poskočna bolha«. Skupaj z M. si začnejo izmišljati kratko pesmico o veseli poskočni bolhi. Otroci obožujejo ukulele in so zelo ponosni na svojo lastno pesem. Vsako popoldne M. za nekaj minut zaigra na ukulele. Nikoli ne pozabi zaključiti z »bolhino pesmijo«. Otroci zraven zapojejo ali zamrmrajo pesem. Nekateri začnejo plesati, poskakovati ali ploskati v ritmu. Drugi veselo poslušajo, ne da bi prekinili svoje trenutne dejavnosti.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljica M. naj skrbno spremlja vse spremembe in dejavnosti v skupini, ki so pripeljale do pozitivnega razpleta, saj se je nova situacija spremenila v spodbudno in pozitivno učno izkušnjo. Do otrok lahko izrazi navdušenje in hvaležnost ter jim prizna, da so skupaj ustvarili nekaj novega in dobrega. Otroke je smiselno pohvaliti za njihovo naravno radovednost, zbranost in dejavnost pri učenju. Poleg tega se lahko ta situacija uporabi za krepitev povezanosti in občutka pripadnosti skupini. Vzgojiteljica je vzor, ki izžareva pozitivna čustva in kaže pozitivno vedenje.
Vzgojiteljica/Vzgojitelj G. obožuje umetnost in slikanje, barvanke pa ji/mu niso preveč pri srcu.
A danes otrokom ponudi kopije risbe baterije. Nekateri otroci takoj prepoznajo, kaj je na sliki.
»Ha, to je za avto!« vzklikne X. (4;9).
G. se nasmehne. »Zakaj pa imajo avtomobili baterijo?«
V skupini se razvije živahna razprava. Otroci govorijo o »energiji«, o tem, kako baterija »zažene« motor ali celo poganja avto.
»In baterijo je treba napolniti,« razloži Y. (5;2).
Y nadaljuje, »Moja mama ima e-kolo. Staro je. Baterijo mora pogosto polniti!«
G. se spet nasmehne. »Prav to je bistvo! Vse baterije je treba polniti.«
Nato G vpraša, »Si lahko predstavljate, da ste sami baterija?«
G nadaljuje, »Kaj potrebujete, da ste polni energije? Če želite, lahko uporabite list in narišete ali naslikate svoje ideje.«
Otroci z veseljem začnejo ustvarjati.
Y. ponudi list tudi G. in jo/ga vpraša, »Ali lahko napolniiš tudi svojo baterijo?«
G. je presenečena/presenečen, a se pridruži.
Zvečer G. sedi v kuhinji in zamišljeno gleda svojo narisano baterijo.
»No, je napol prazna ali napol polna?« si zašepeta.
Po kratkem premoru doda, »Očitno bi morala/moral poiskati še več virov energije, da jo napolnim …«.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
To je eden od primerov, kjer lahko vzgojitelj prepozna ustvarjalnost in odprtost za nove situacije ter otrokove odzive. Vse to je vredno spodbujati in sprejemati z odprtimi rokami. Otroci obožujejo nove, spodbudne situacije, ideje in materiale, zato je priporočljivo, da je vzgojitelj vedno pozoren na te priložnosti ter otroke vključuje v soustvarjanje učnih izkušenj. Poslušajmo glasove otrok! Obenem lahko to dejavnost povežemo z našimi človeškimi potrebami po počitku in obnavljanju energije za nov dan. Vzgojitelj s tem daje odličen zgled, kako poskrbeti zase in hkrati otrokom pokaže, da je polnjenje »baterij« pomembno za vse nas.
Poletje je. Otroci in vzgojitelji se pripravljajo na prireditev, na katero bodo povabili vse starše. Vsak dan vadijo pesmi in recitacije, ki so jih skupaj izbrali in jih bodo predstavili na dogodku. Vzgojitelj P. jih spremlja na kitari, vzgojiteljici Z. in L. pa pomagata pri recitacijah in nastopih. Ves trud se obrestuje! Skupno petje postaja vedno bolj ubrano, otroci pa krepijo svoje spretnosti v recitaciji in igri. Zjutraj vsi komaj čakajo, da se spet začne vaja.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
V takšni situaciji je priporočljivo, da vzgojitelji otroke spodbujajo k zavedanju, da vsi skupaj stremijo k istemu cilju, ter izpostavijo povezanost in sodelovanje pri skupnem delu. Vsak otrok in vsak vzgojitelj ima v tej nalogi svojo vlogo, za katero je lahko odgovoren, kar dodatno krepi občutek pripadnosti in skupne odgovornosti. Vsi vzgojitelji – P., Z. in L. – so v tem primeru otrokom zgled s svojim sodelovanjem, medsebojnim spoštovanjem in usklajenim delom pri isti nalogi.
Vzgojiteljica K. ima zelo rada živali in rastline. Pajkov pa ne mara, saj misli, da so grdi, zlobni in da po stropih ter stenah puščajo prašne lepljive mreže. Ko se pojavi nova projektna ideja z naslovom Naši mali pomočniki v hiši in na vrtu, si otroci želijo izvedeti več o žuželkah. Zelo radovedni so tudi glede pajkov.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojitelji naj se zavedo svojih odporov in strahov glede različnih stvari, ki pa so lahko otrokom zelo zanimive. To se lahko pokaže v pogovorih z otroki, njihovimi starši ali drugimi vzgojitelji. Ko se vzgojitelj sooči z otrokovim zanimanjem za nekaj, kar pri njem sproža nelagodje, ima več možnosti, kako se lotiti učne situacije.
Ena možnost je, da poskusi premagati odpor ali strah in se sam pripravi na to temo. Druga možnost je, da dejavnost izvede skupaj s sodelavcem, ki do pajkov (ali drugega vira strahu) čuti manj odpora. Tretja možnost je, da v vrtec povabi strokovnjaka, ki otrokom na primeren način predstavi temo. Vedno pa je mogoče uporabiti tudi številne slikanice in drugo ustrezno gradivo.
Pozna jesen je, dnevi so kratki, megleni in turobni. Sonce se pokaže le sredi dneva in izgine že zgodaj popoldne – ravno v času med kosilom, popoldanskim počitkom in malico, ko urnik predvideva, da otroci ostanejo v igralnici. V obeh vrtčevskih skupinah s štiri- in petletniki pa večina otrok že ne počiva več. Med obroki se zato nekateri otroci pritožujejo vzgojiteljici N., da bi radi šli ven, dokler je še svetlo. N. in njena sodelavka se odločita, da bosta prekinili ustaljeno rutino. Otroci lahko po kosilu sami izberejo, ali bodo šli na igrišče. Kadar je vreme slabo ali pa otrok želi počivati, lahko ostane v notranjih prostorih. Vzgojiteljici se izmenjujeta pri nadzoru otrok, ki so zunaj in znotraj.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Sodobni kurikulumi poudarjajo pomen otroškega glasu, njihovih interesov in potreb – ob tem pa moramo vedno upoštevati osnovne pogoje za njihov razvoj. Prav to je naredila vzgojiteljica N., ko je skupaj s sodelavko prisluhnila otrokom in prilagodila rutino. Pri organizaciji vrtčevskega vsakdana je zato pomembno, da otrokom zagotovimo dovolj časa v naravi in za igro na prostem. V sodelovanju vseh strokovnih delavcev vrtca – vzgojiteljev, pomočnikov, pedagogov, psihologov – ter staršev, je smiselno upoštevati predloge otrok in jih vključiti v načrtovanje dejavnosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti na individualne razlike: nekateri otroci potrebujejo več gibanja na prostem, drugi več časa za počitek ali mirno dejavnost.
Vzgojiteljica/Vzgojitelj X (25 let) začne po diplomi delati v vrtcu. Vzgojiteljski tim je že dolgo utečen, povprečna starost sodelavk in sodelavcev je okrog 50 let. Vsi so prijazni in pripravljeni pomagati X., vendar se ta kljub temu počuti nekako čudno »premlada/premlad«. Situacija se precej razlikuje od prakse, ki jo je prej izkusila/izkusil v mentorskih vrtcih, povezanih z univerzo. Poleg tega se sooča z določenimi težavami zaradi nižjih vzgojno-izobraževalnih standardov v ustanovi.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljica/Vzgojitelj X se lahko bolj zaveda vseh novih vidikov svoje nove vloge – tako pozitivnih kot tudi negativnih, pa tudi podobnosti in razlik v primerjavi s preteklimi izkušnjami. Koristno je, da na te vidike pogleda čim bolj objektivno. Tudi razlika v starosti je kot kovanec z dvema stranema; namesto da bi se osredotočala/osredotočal na razlike, se lahko vzgojiteljica/vzgojitelj X poskusi usmeriti na bogate izkušnje, ki jih lahko starejše sodelavke in sodelavci delijo. Pristop spoštovanja in priznavanja njihovih znanj je najboljši način za ustvarjanje povezanosti. Prav tako lahko izražanje lastnih skrbi ali vprašanj glede razlik v pogledih odpre nove možnosti za sodelovanje. V takšni iskreni in odprti komunikaciji je lahko vzgojiteljica/vzgojitelj X prilagodljiva/prilagodljiv, hkrati pa imajo priložnost za prilagodljivost tudi druge sodelavke in sodelavci. Na ta način lahko ta prehod postane dragocena poklicna izkušnja za mlajšo osebo na začetku svoje poti.
Zgodaj zjutraj. V avli je vzgojiteljica A, ki sprejema otroke. Mama Z. in njena petletna hči M. hitita v vrtec. Z. je očitno v naglici in zakriči: »No, M., ne bodi počasna kot polž!«
Nato se obrne k vzgojiteljici A in reče: »Ne vem, zakaj se ne more premikati hitreje. Vsako jutro me poskuša spraviti ob živce! V službo moram priti pravočasno! Drugi otroci se obnašajo veliko bolje.«
Katere razloge bi lahko imela Z., da govori na tak način? Kako lahko njeno vedenje vpliva na otroka, na njo samo in na vzgojiteljico A.? Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
To situacijo lahko razumemo kot eno izmed številnih, kjer imajo starši določena pričakovanja do svojih otrok. O teh temah je smiselno govoriti na roditeljskih sestankih, ki jih vodijo psiholog/pedagog in vzgojitelji. Na takih srečanjih lahko strokovni kader staršem poda usmeritve, kako se prilagoditi jutranji situaciji prihoda v vrtec, in hkrati, kako to izpeljati na način, ki ne povzroča konflikta z njihovo službo ali drugimi življenjskimi obveznostmi. Starše je treba ozavestiti tudi o tem, kako otrokom sporočati pričakovanja na spoštljiv način, to je brez poseganja v otrokovo samopodobo in brez primerjav z drugimi otroki. Vsi starši imajo podobna pričakovanja, hkrati pa se srečujejo z različnimi izzivi. Kako te izzive ustrezno nasloviti, bi moralo biti sestavni del tovrstnih srečanj.
Čas je za igro na prostem. L. v peskovniku gradi grad iz peska. Uporablja različne modelčke, vodo in nekaj vejic. Vzgojiteljica B. opazuje in postane radovedna, kako dolgo bo L. nadaljevala z delom. Pridružita se še dva otroka, a po nekaj minutah odideta. L. pa vztraja in ne neha. B. opazi, da je L. »pri stvari« že več kot 25 minut.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojitelji naj pozorno opazujejo vse otroke in jih poskušajo čim bolje spoznati. V tem primeru je na eni strani zelo pozitivno, da otrok L. preživi toliko časa povsem zatopljen in osredotočen v eno dejavnost. To je lahko odlično izhodišče za pogovor z njim o tem, kaj počne, kaj ga zanima in kaj doživlja. Na drugi strani pa je priporočljivo, da otroku omenimo tudi strukturo dneva, na primer koliko časa je namenjenega igri na prostem, da ga pripravimo na to, da bo ob določenem trenutku treba oditi v notranje prostore. Podobno dejavnost lahko otroku predlagamo nadaljevati notri ali naslednji dan, kar lahko pozitivno vpliva tudi na njegove socialne interakcije. Nenazadnje je vedno koristno otroka med daljšimi igrami spomniti tudi na osnovne potrebe (npr. odhod na stranišče, prehranjevanje ipd.).
N. (28) dela v vrtcu že pet let in svoje delo jemlje zelo resno. Poskuša izpolniti vse strokovne naloge: se individualno posvetiti potrebam in razvojnim nalogam otrok, biti na voljo in partnersko naravnana do staršev, izpolniti pričakovanja strokovne ekipe glede strokovnosti, projektov in usposabljanj. Toda vsak dan se zdi prekratek, da bi uspela opraviti vse obveznosti. Skoraj vsak večer zato piše poročila ali se pripravlja na naslednji dan. Zjutraj je pogosto utrujena in se ves dan počuti fizično izčrpano. Med delom stalno preverja, kaj je morda pozabila ali naredila narobe.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Najprej je dobro ozavestiti, da popolnost ne obstaja, še posebej ne pri delu z ljudmi, v tem primeru z otroki. Če si postavljamo previsoka pričakovanja do sebe, si s tem ustvarimo dodatne stresne situacije, ki na koncu ne prinesejo pozitivnega rezultata. Veliko bolj smiselno je razdeliti večje strokovne cilje na manjše, dosegljive korake. Pri tem pa nikoli ne smemo izgubiti izpred oči glavnega cilja: zadovoljstvo otrok in njihovih staršev ter ustvarjanje spodbudnega okolja, ki pozitivno vpliva na otrokov razvoj.
Priporočljivo je, da vzgojiteljica deli svoje skrbi in razmišljanja s sodelavci ter se pozanima, kako oni usklajujejo svoje strokovne naloge in organizacijo dela. To lahko prinese občutek podpore in hkrati nove ideje za lastno ravnovesje. Zelo koristne so tudi tehnike čuječnosti ali podobne metode, ki pomagajo analizirati situacijo in najti notranje ravnotežje pri soočanju z zahtevami dela.
T. (43) ostane miren tudi takrat, ko gre v službi vse narobe. Njegov mlajši sodelavec R. (25) se čudi: »Kako ti to uspe? Jaz popolnoma ponorim, ti pa vedno najdeš odlično rešitev in otroci se umirijo.«
T. odgovori: »Deloma je to verjetno v mojih genih. Po naravi sem bolj umirjen.«
Zasmeje se, »po drugi strani pa gre za trdo vajo!«
»Aha, torej vsak večer treniraš v fitnesu?« vpraša R.
T. odkima: »Res je, ukvarjam se tudi s športom, a moje ‘treninge’ pravzaprav predstavljajo rutine, ki sem jih vzpostavil v vsakdanjem življenju v vrtcu. Zelo sem pozoren na dihanje in vem, kako se »prizemljiti«, ko postane naporno. Vpeljal sem nekatere navade. Veš, kako si pripravljam čaj. Takšne malenkosti. Pred petimi leti sem imel resne težave s srcem. To je bil pravi opomnik. Od takrat sem si ustvaril rutine in vidim, kako zelo mi pomagajo.«
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Deliti dobre navade in prakse s sodelavci je ena najbolj dragocenih oblik medsebojne podpore v vzgojiteljskem poklicu. Čeprav ne obstajajo enotni recepti, ki bi ustrezali vsem, je lahko predstavljena strategija ali tehnika navdih za drugega vzgojitelja. Ne smemo pričakovati, da smo vsi enaki ali da bomo vsi enako reagirali v določenih situacijah. Pomembno pa je, da vsak najde svoj način za soočanje z vsakodnevnimi izzivi v vrtcu.
Temeljita analiza lastnih potreb in interesov, odprta komunikacija ter podpora sodelavcev v kolektivu, stalno strokovno izpopolnjevanje in neprestano postavljanje otrokovih potreb v središče – vse to so trdni temelji za to, da postanemo kompetentni, zadovoljni in pozitivno naravnani vzgojitelji.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Vse vsebine, še posebej teksti, slike in grafikoni so avtorsko zaščiteni. V kolikor izrecno ni določeno drugače, so avtorske pravice last sel.eduskills.plus pod licenco Priznanje avtorstva - nekomercialna raba - brez predelav 4.0 mednarodna (CC BY - NC - ND 4.0 ). Uporabijo se lahko le v okviru licenčnih pogojev.
© 2024-2026 sel.eduskills.plus | Impressum