Pomen kompetenc, povezanih z učenjem, poudarjajo tako evropski izobraževalni dokumenti kot tudi mednarodne raziskave o kakovosti izobraževalnih sistemov. Redno strokovno izpopolnjevanje se kaže kot eden ključnih napovedovalcev kakovosti interakcije med vzgojitelji in otroki ter je tesno povezano z otrokovim razvojem in učenjem (Jensen in Rasmussen, 2019; OECD, 2018).
Da bi lahko sledili spreminjajočim se pristopom v predšolski vzgoji ter se prilagajali novim znanstvenim spoznanjem in potrebam v spreminjajočem se okolju, se morajo vzgojitelji neprestano strokovno razvijati. To vključuje spremljanje rezultatov najnovejših raziskav, spreminjajočih se pedagoških načel in primerov dobre prakse. Zavezanost vseživljenjskemu učenju zagotavlja, da lahko vzgojitelji stalno nadgrajujejo svoje veščine in znanje, kar se na koncu neposredno odraža v dobrobiti otrok, ki jih vzgajajo.
Na podlagi znanstvenih spoznanj je koncept »kompetence učenje učenja« postal sestavni del dokumentov, namenjenih prenovi izobraževanja. Priporočila številnih ključnih publikacij mednarodnih organizacij (OECD 2017, 2019, 2020; UNESCO 2013/2014; Evropska komisija 2021) ter Evropski svet (2006) poudarjajo učenje učenja kot eno od osrednjih kompetenc za vseživljenjsko učenje.
Evropski okvir za osebno in socialno ključno kompetenco ter kompetenco učenje učenja (LifeComp) spodbuja skupno razumevanje te ključne kompetence in olajšuje njeno uvajanje v prakso. Kompetence LifeComp so opisane kot prilagodljive in jih posamezniki razvijajo skozi formalno, neformalno in priložnostno učenje; njihov razvoj je opredeljen kot bistven za to, da postanemo uspešni posamezniki, ki znajo sami usmerjati svoje učenje in karierno pot (Caena, 2019; Sala idr., 2020).
Kompetenco učenje učenja je mogoče razvijati skozi celotno življenjsko obdobje. Predstavlja pomemben dejavnik sprememb tudi v odraslosti, saj spodbuja zaposljivost in konkurenčnost.
Učenje učenja velja za eno ključnih kompetenc 21. stoletja, ki jo morajo razvijati tudi vzgojitelji, da lahko to veščino spodbujajo pri otrocih že od zgodnjega otroštva. Kljub temu raziskave (Brito idr., 2021; Huerta idr., 2020) ugotavljajo, da se ta pristop pri najmlajših starostnih skupinah še vedno premalo uveljavlja.
Učenje učenja pomeni sposobnost vztrajanja pri učenju ter samostojnega organiziranja in učinkovitega vodenja lastnega učnega procesa. Ta kompetenca združuje čustvene in kognitivne vidike učenja ter vključuje preplet znanja, spretnosti in odnosov. Povezana je s samouravnavanim učenjem, metakognicijo in notranjo motivacijo ter zajema pridobivanje, obdelavo in uporabo novega znanja in veščin, pa tudi sposobnost poiskati pomoč in usmeritve, kadar je to potrebno.
Znanje v tem kontekstu vključuje poznavanje lastnih učnih metod, strategij in preferenc, pa tudi ozaveščenost o lastnem učnem procesu in potrebah. Pomembno je prepoznavanje razpoložljivih priložnosti in sposobnost premagovanja ovir na poti k uspešnemu učenju. Kompetenca učenje učenja je povezana z razumevanjem razvojnih potreb in možnih poti za razvoj spretnosti ter s sposobnostjo načrtovanja izobraževanja, usposabljanja in kariere ob hkratnem upoštevanju razvojnih usmeritev in razpoložljive podpore.
Spretnosti učenja učenja vključujejo sposobnost samostojnega vodenja lastnega učenja in kariere, vztrajnost pri učenju, samostojnost, prepoznavanje lastnih zmožnosti in ciljev, zbranost, odločanje ter spoprijemanje z zahtevnimi in kompleksnimi nalogami. Pomembna je tudi kritična presoja o namenu učenja, sposobnost organiziranja lastnega učnega procesa, sodelovalno učenje in učinkovita komunikacija, pa tudi pripravljenost poiskati pomoč in podporo. Del te kompetence je tudi razvijanje strpnosti, izražanje in razumevanje različnih pogledov ter sposobnost gradnje zaupanja in občutka sočutja.
Na področju stališč in vrednot ta kompetenca temelji na pozitivni samopodobi, ki podpira pripravljenost na spremembe, notranjo motivacijo in zaupanje v lastne sposobnosti. Ključna sta pozitiven odnos do učenja in želja po nenehnem napredovanju. Posameznik zna prepoznati in postaviti cilje, se motivirati ter razvijati odpornost in samozavest, da se učenja loti in ga uspešno nadaljuje skozi vse življenje. Naravnanost k reševanju problemov podpira tako učni proces kot sposobnost spopadanja z ovirami in spremembami. Vključuje željo po uporabi že pridobljenega znanja in življenjskih izkušenj ter radovednost za iskanje novih priložnosti za učenje in osebni razvoj v različnih življenjskih okoliščinah.
Učenje učenja pomeni, da vzgojitelj gradi novo znanje na že pridobljenem znanju in življenjskih izkušnjah ter jih zna uporabljati v različnih okoljih – doma, pri delu ter v izobraževanju in usposabljanju. Za to kompetenco sta nujni motivacija in samozavest (Evropski parlament, 2006). Kasneje je bil okvir kompetence učenje učenja razširjen tudi na socialno-čustvene in medosebne spretnosti, saj so v sodobnem svetu, polnem sprememb in negotovosti, prepoznane kot vse pomembnejše (Svet Evropske unije, 2018). Širša opredelitev te kompetence vključuje osebne kompetence, kot sta samospoznavanje in skrb za lastno dobrobit, socialne kompetence, kot so medosebne spretnosti in sodelovanje z drugimi, ter kompetence, povezane z vseživljenjskim učenjem in načrtovanjem kariere. V tej razširjeni zasnovi je »učenje učenja« mogoče razumeti kot meta-kompetenco, ki združuje višjeredne zmožnosti za vodenje in optimalni razvoj drugih kompetenc. Posamezniku daje moč za iskanje inovativnih rešitev in spoprijemanje z izzivi v vse bolj nestanovitnem, negotovem in kompleksnem svetu (Caena, 2019).
V razširjenem razumevanju kompetence učenja učenja lahko poudarimo dve glavni funkciji. Prva je, da posamezniku omogoča napredovanje v učenju in osebnem razvoju, druga pa, da mu pomaga pri uspešnem vključevanju v hitro spreminjajoč se svet ter s tem prispeva k razvoju družbe, ki spodbuja učenje. Osebna raven vključuje kognitivne, metakognitivne in motivacijsko-afektivne razsežnosti ter lastnosti, kot so radovednost, vztrajnost in ustvarjalnost. Socialna razsežnost pa se nanaša na razumevanje učnega okolja, na družbene vrednote, medosebne odnose in na zaznavo podpore drugih.
Po Evropskem okviru za osebno, socialno in kompetenco učenje učenja (Sala, Punie in Garkov, 2020) področje učenje učenja zajema tri kompetence: razvojno miselnost (growth mindset), kritično mišljenje in vodenje učenja. Vsaka od teh kompetenc ima v referenčnem dokumentu opisane tri kazalnike/opisnike oziroma opise, ki podrobneje razčlenjujejo, kako se kompetenca razvija in izraža v praksi.
Kompetenca učenje učenja je ključen del izobraževanja na vseh stopnjah, tudi za vzgojitelje v vrtcih. Poudarja sposobnost, da posameznik prevzame nadzor nad lastnim učnim procesom in razvija spretnosti, ki mu koristijo skozi celotno izobraževalno pot in kasneje v življenju.
Vzgojitelji se morajo zavedati pomena te kompetence. Z njenim razvijanjem bodo bolje pripravljeni na nove okoliščine in izzive, ki jih prinaša delo z otroki. Hkrati pa so s svojim zgledom pomemben zgled za otroke in tako že v zgodnjem otroštvu spodbujajo razvoj te kompetence.
Za spodbujanje kompetence učenje učenja pri vzgojiteljih je ključno razvijati aktiven pristop in pozitiven odnos do učenja ter pridobljeno znanje in veščine uporabljati v različnih situacijah in kontekstih. Pri tem naj vzgojitelji upoštevajo, da začetno izobraževanje pogosto temelji na hierarhičnih pristopih, ki gradijo »od zgoraj navzdol«, in ki ne spodbujajo samostojnega učenja. Tak pristop lahko predstavlja oviro pri uvajanju paradigme učenje učenja v vsakodnevno delo v vrtcu, zato je pomembno, da vzgojitelji zavestno gradijo na samoiniciativnem in raziskovalnem učenju – zase in za otroke.
Najpomembnejši deli kompetence za učenje učenja (Stringher, 2014) kažejo na več ključnih značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri spodbujanju te kompetence na splošno in tudi med vzgojitelji v vrtcih:
Učinkovitost spodbujanja učenja učenja pri otrocih je neposredno povezana z zavedanjem in znanjem vzgojiteljev o tej kompetenci (Demetriou, 2014). Zato je pomembno, da vzgojitelji najprej razmislijo o svojih začetnih predstavah o učenju učenja, o svojih trenutnih pedagoških praksah ter o dejavnostih, ki jih že izvajajo in ki lahko pomagajo otrokom razvijati to ključno sposobnost. Ko vzgojitelji v vrtcih razvijajo to kompetenco, morajo začeti z opisom svojih začetnih predstav o učenju učenja ter svojih trenutnih pedagoških praks in dejavnosti, ki jih običajno uporabljajo in ki bi lahko bile koristne za podpiranje kompetence otrok pri učenju učenja.
Otrok O. se pogosto srečuje s težavami pri nalogah, ki zahtevajo usklajevanje rok in oči. To jutro si je izbral sestavljanko z zelo majhnimi koščki. Zdi se mu, kot da se nič ne ujema! O. je videti nezadovoljen. Vzgojiteljica M. opazuje O-jeva prizadevanja. Opazi, da se je nekaj koščkov že lepo povezalo, a O. je vedno bolj razočaran.
Kaj bi se lahko zgodilo v nadaljevanju? Bo M. posredovala in pomagala? Kakšno pomoč bi lahko ponudila? Kako lahko M.-ine lastne izkušnje z učenjem vplivajo na način, kako bo ponudila pomoč?
Vzgojiteljica M. lahko otroka O. spodbuja, da poskusi drugačno strategijo in mu ob tem poudari, da so nekatere naloge res zahtevne, a je pomembno vztrajati. Skupaj lahko preizkusita nov način reševanja sestavljanke ter ob tem otroku vliva zaupanje v lastne zmožnosti, da se uči in napreduje.
Vzgojiteljici C. in D. delata v majhnem vrtcu, ki je umeščen v stari stavbi. Prostor je bil prvotno načrtovan kot trgovina. Vzgojna skupina tam deluje šele dve leti. C. in D. se pogovarjata o svojih opažanjih.
»Zakaj se starši zjutraj ali popoldne tako dolgo poslavljajo?« vpraša C.
D. ima idejo: »Morda je preprosto to, da starši ne vedo, kje je ‘meja’. Naša igralnica ni ločena od vhodnega prostora. Poglej okoli sebe, predstavljaj si, da si starš. Bi vedela, kje se začne igralnica?«
C. se nasmehne: »Ne, res ne bi! Morda imaš prav! Ali ne bi bilo super, da bi se z otroki in starši pogovorili in skupaj našli rešitev, kako prostor urediti tako, da bodo vsi natančno vedeli, kje je mesto za slovo?«
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljici lahko poiščeta primere dobre prakse iz drugih vrtcev, ki so se soočili s podobnimi izzivi, in jih prilagodita posebnostim svojega prostora. Svoje ugotovitve lahko delita s starši in otroki ter jih vključita v iskanje rešitve. Pomembno je priznati, da že majhne izboljšave, kot so jasnejše meje ali bolj tekoči prehodi ob prihodu in odhodu, lahko močno prispevajo k boljšim odnosom in prijetnejšemu vzdušju. Otrokom in staršem naj z iskrenim pohvalnim odzivom pokažeta, da cenita njihov trud in sodelovanje.
Vzgojiteljici X in Y z otroki začenjata medijski projekt. Med pogovorom v krogu odkrito povesta, da o nekaterih novih medijskih orodjih še nimata veliko znanja. Svoje misli delita z otroki in jima ni nerodno priznati, da česa ne vesta. Poudarita, kako veseli sta, da bosta v tem projektu osvojili nove spretnosti.
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Vzgojiteljici X in Y izkazujeta radovednost do novih medijskih orodij in s tem otrokom pokažeta, kaj pomeni vseživljenjsko učenje. Svojo učno pot lahko z otroki delita zelo konkretno, na primer: »Do konca projekta bi rada razumela, kako to orodje deluje.« Otroke povabita, naj skupaj raziskujejo in odkrivajo nove možnosti. Tako pokažeta samozavedanje in odprtost za novo znanje. S tem ko odkrito priznata, česa še ne poznata, normalizirata negotovost kot priložnost za rast. Otrokom lahko rečeta: "»V redu je, če česa še ne vemo. Pomembno je, da smo pripravljeni izvedeti.«" Malo humorja pa lahko pomaga zmanjšati morebitno napetost zaradi napak.
Q. želi v vrtcu postaviti novo knjižno polico. Med timskim pogovorom nekateri sodelavci opozorijo, da ob bralnem kotičku že stojijo škatle z knjigami.
Q. odgovori: »Res je, med počitkom beremo knjige na glas, kar je čudovito in pomembno za razvoj jezika. A opazila sem, da otroci knjig in drugih medijev ne uporabljajo za raziskovanje tem ali za iskanje informacij pri projektih. Preprosto čakajo in se radi stisnejo k vzgojitelju, ko bere na glas (kar je, kot sem že rekla, odlično). Zato sem pomislila na ‘raziskovalno polico’, ki bi otroke spodbudila, da medije vidijo kot zanimiv vir.«
Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?
Q. lahko staršem in sodelavcem pojasni, da pobuda podpira razvijanje kompetence učenja učenja: "»Ko otroci sami raziskujejo, se učijo, kako poiskati informacije in jih povezovati.«" Novo »raziskovalno polico« naj vključi v projektne dejavnosti, kjer otroke spodbuja, da svoje ugotovitve predstavijo skupini. T
Vzgojiteljica X. dela že osem let. Od zaključka pripravništva ni obiskovala nobenega dodatnega usposabljanja. Od lanskega junija je zaposlena v novem vrtcu, kjer je vodja precej vztrajen pri rednem strokovnem izpopolnjevanju in želi, da se vsi vzgojitelji redno udeležujejo različnih izobraževanj. Z X. je že dogovorjen za sestanek, na katerem bosta skupaj pregledala možnosti nadaljnjega izobraževanja.
Zakaj je X. doslej morda izpuščala dodatna usposabljanja? Kako se morda počuti glede prihajajočega sestanka? Kako naj se X. pripravi na pogovor z vodjo, da bo srečanje uspešno?
X. naj se odloči za aktivno načrtovanje svojega strokovnega razvoja. Svoje učne in poklicne cilje lahko sproti prilagaja – če se izkaže, da izbrano usposabljanje ne ustreza pričakovanjem, naj razišče druge možnosti, kot so lokalni ali spletni tečaji, delavnice ali strokovne konference. Cilje naj redno posodablja glede na nove interese, izzive ali priložnosti v delovnem okolju. Pomembno je, da ostane prožna in se prilagaja različnim učnim strategijam. O morebitnih programih naj se pogovori z vodjo vrtca ali s sodelavci, da bo izobraževanje res smiselno in povezano z njenim vsakodnevnim delom.
Pomlad je. Vrtčevsko zunanje igrišče je videti sivo in pusto. Nekaj otrok predlaga, da bi zasadili rože. Rodil se je nov projekt! Vzgojiteljici B. in C. imata veliko izkušenj s projektnim delom in si predvsem želita, da bi otroci sodelovali pri vseh odločitvah. Na projektnem srečanju B. in C. povabita vse otroke k sodelovanju in skupaj z njimi začrtata glavne korake za uspešno vrtnarjenje v vrtcu.
Zakaj je smiselno vnaprej začrtati projektne korake? Kateri koraki so ključni za uspešno izvedbo? Zakaj je B. in C. tako pomembno, da v odločanje vključita tudi otroke?
Vzgojiteljici lahko skupaj z otroki oblikujeta jasne učne cilje – na primer spoznavanje rasti rastlin, sodelovanje v skupini in prevzemanje odgovornosti za skupni vrt. Hkrati naj razmislita tudi o svojih učnih ciljih: kaj bi radi pridobili sami, npr. nove pristope k vrtnarjenju ali trajnostne metode. S tem pokažeta, da sta tudi onidve v vlogi učenk, kar otroke dodatno motivira in spodbuja k skupnemu raziskovanju in učenju.
Financirano s strani Evropske unije. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ni nujno, da odražajo stališča in mnenja Evropske unije ali Evropske izvajalske agencije za izobraževanje in kulturo (EACEA). Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti EACEA.
Vse vsebine, še posebej teksti, slike in grafikoni so avtorsko zaščiteni. V kolikor izrecno ni določeno drugače, so avtorske pravice last sel.eduskills.plus pod licenco Priznanje avtorstva - nekomercialna raba - brez predelav 4.0 mednarodna (CC BY - NC - ND 4.0 ). Uporabijo se lahko le v okviru licenčnih pogojev.
© 2024-2026 sel.eduskills.plus | Impressum