Spodbujanje socialnega in čustvenega učenja v vrtcih

Pravica otrok do socialnega in čustvenega zdravja je temeljni vidik njihovega splošnega razvoja. Socialno in čustveno zdravje vključuje sposobnost razumevanja in obvladovanja lastnih čustev, vzpostavljanja in ohranjanja pozitivnih odnosov z drugimi, čutenja sočutja in sprejemanja odgovornih odločitev. Bistveno je, da otroci od zgodnjega otroštva prejemajo potrebno podporo za razvoj teh spretnosti.

Pomembnost vloge odraslih

Da bi otroci v celoti uživali svojo pravico do socialnega in čustvenega zdravja, je ključnega pomena, da odrasli – starši, učitelji ali skrbniki – sprejmejo otroku prilagojen pristop. To pomeni, da morajo odrasli:

• Dajte prednost pravicam otroka Odločitve in ukrepi morajo dosledno dajati prednost blaginji otroka, pri čemer morajo njegove pravice in potrebe biti na prvem mestu.
• Preusmerite pozornost od sebe Odrasli naj se izogibajo odločanjem, ki temeljijo na lastnih interesih, in se namesto tega osredotočajo na to, kar je v korist otroka.
• Poslušajte pozorno Za odrasle je bistveno, da razvijejo sposobnost resničnega poslušanja otrok, pri čemer morajo biti pozorni ne le na njihove besede, ampak tudi na njihove neverbalne izraze in čustvene signale.
• Prepoznajte neizrečene potrebe Otroci pogosto težko jasno izrazijo svoje čustvene potrebe. Odrasli se morajo naučiti prepoznati te potrebe z opazovanjem in empatijo.
• Spoštujte potrebe otrok z dostojanstvom Pomembno je, da odrasli na čustvene potrebe otrok odgovarjajo s spoštovanjem in skrbjo, priznavajo njihov pomen in jih obravnavajo z dostojanstvom, ki si ga zaslužijo.

Skratka, pravica otrok do socialnega in čustvenega zdravja zahteva neprekinjeno zavezanost odraslih, da se zagotovi, da se njihove potrebe upoštevajo in spoštujejo. Le z empatskim, na otroka osredotočenim pristopom lahko zagotovimo, da ima vsak otrok možnost odraščati v zdravem in podporni okolju, ki spodbuja njihov čustveni in socialni razvoj.

Kako sploh nastanejo čustva? Kako pridemo od »nekaj čutiti« do bogatega čustvenega življenja? Kako se čustva izražajo? Kako oblikujejo naše vedenje? Ta vprašanja nas vedno znova fascinirajo. Čustva so namreč temeljni del našega vsakdana. Vemo tudi, da vsa čuteča bitja na svoj način doživljajo čustva.

Čustvena (in posledično tudi socialna) inteligenca ni prirojena sposobnost. Uravnavanje čustev ter razumevanje lastnih in tujih čustev je zahtevna naloga. Tudi kot odrasli smo včasih preobremenjeni s čustvi, ki se pojavijo v določeni situaciji. Ne uspe nam vedno, da bi s seboj in z drugimi ravnali na konstruktiven in čustveno kompetenten način.

Po vsem svetu se raziskovalci iz najrazličnejših disciplin in s svojimi lastnimi pogledi, ki izvirajo iz psihologije, sociologije in nevrobiologije, ukvarjajo s pojavom čustev (Goleman, 1996; Lindquist idr., 2012). Tudi z vidika teorije izobraževanja so čustva predmet preučevanja, kot na primer v okviru Collaborative for Academic, Social, and Emotional Learning (CASEL). Že dolgo je jasno, da čustva niso zgolj nekaj, kar »nosimo s seboj«. Njihov vpliv na naš razvoj, učenje in medsebojne odnose je veliko globlji, kot smo dolgo predvidevali. To spoznanje se je medtem uveljavilo tudi v izobraževalni teoriji in praksi po vsem svetu, s številnimi raziskavami, publikacijami in projekti, ki si prizadevajo, da bi otroke od samega začetka podpirali pri razvoju njihove čustvene in socialne kompetentnosti.

Leta 2018 je Generalni direktorat za izobraževanje, mladino, šport in kulturo (EAC) Evropske komisije skupaj s Skupnim raziskovalnim središčem (JRC) razvil usmerjevalni okvir kompetenc: LifeComp-okvir. Ta se opisuje kot "okvirni koncept za vzpostavitev skupnega razumevanja ključne kompetence ‘osebne, socialne in učne kompetence".

Pobudniki LifeComp poudarjajo: »Okvir ni normativen, temveč ponuja odprto osnovo za razvoj učnih vsebin in izobraževalnih ponudb. Cilj je podpreti ljudi pri razvijanju njihovega dinamičnega potenciala, pri uravnavanju čustev, misli in vedenja – da bi lahko oblikovali smiselno življenje, obvladovali kompleksnost, ravnali odgovorno in postali reflektirani, vseživljenjski učenci.«

V tem poglavju bomo preučili vsebine LifeComp-okvirja s pomembnim ciljem: odkriti njegov potencial za mlajše otroke in strokovne delavce v vrtcih. Kajti čeprav obstoječi referenčni okvir ponuja številne spodbude, ki presegajo posamezna življenjska obdobja, se za zdaj komaj dotika področja zgodnjega otroštva. V tem uvodnem delu bomo torej analizirali inovativno jedro LifeComp-okvirja in s pogledom na projekt EduSkills+ prepoznali teoretično-praktične kazalnike, ki jih je mogoče prenesti na področje zgodnje pedagogike.

S to analizo osrednjih vsebin tega okvira želimo pokazati, kateri vidiki so v praksi vrtcev uporabni, pri čemer posebno pozornost namenjamo temu, da strokovnim delavcem ponudimo nove (ali razširjene) metode in gradiva kot smiselna »orodja«, s katerimi lahko sistematično in celostno podpirajo ter spodbujajo socialni in čustveni razvoj otrok. Te vsebine so podrobneje obravnavane in nadgrajene v Oddelek 2.5.

Socialno in čustveno učenje (SČU) opisuje proces, v katerem otroci razvijajo znanje, stališča in spretnosti, da bi razumeli in uravnavali čustva, si zastavljali cilje, čutili empatijo, vzpostavljali zdrave odnose ter sprejemali odgovorne odločitve (Morganti idr., 2024). Za predšolske otroke ima SČU ključen pomen. Socialno in čustveno učenje postavlja temelje za učni uspeh, stabilne odnose in izpolnjeno življenje.

»Socialno in čustveno učenje (SČU) je pomemben sestavni del zgodnje pripravljenosti na šolo in zdravega otroškega razvoja. Študije kažejo, da je razvoj socialno-čustvenih kompetenc v predšolskem obdobju ključen za dolgoročni učni in življenjski uspeh. Pedagoški delavci imajo pri tem procesu ključno vlogo – način, kako SČU vključujejo v vsakodnevno delo, pa je odločilen za njegovo učinkovitost.«

Ta trditev opozarja na tri osrednje vidike:

• Pomen razvojnega obdobja: posebne (in kompleksne) kompetence SČU je treba spodbujati čim prej.
• Znanstveno utemeljen pristop k razumevanju socialno-čustvenega razvoja in ustrezna podpora.
• Ključno vlogo pedagoških delavcev, ki otroke spremljajo pri pridobivanju teh zahtevnih spretnosti.

Že več kot 30 let raziskovalci po vsem svetu preučujejo, kako uspešno uresničevati SČU – od konkretne uporabe v vsakdanjem življenju do vprašanja, kako vanj kar najbolje vključiti pedagoške delavce in tudi družine.

Kajti, kot nazorno pokaže Feldman-Barrett (2017) v delu How Emotions Are Made (Kako nastajajo čustva), je svet otroka svet čustev.

Po njenem mnenju so čustva izkustvene mentalne kategorije, ki jih vsak človek postopoma konstruira in napolni s pomenom v interakciji s svojo (socialno) okolico.Torej, čim prej skupaj z otroki in družinami, z raziskovalnim, ustvarjalnim in spoštljivim pogledom – vodoravno, ne hierarhično – začnemo razvijati kompetence SČU, tem bolje lahko otroke podpiramo pri tem, da odraščajo duševno zdravi ter da svoje življenje živijo dejavno, odprto za vse novo in z dovolj orodji za soočanje z izzivi.

Kompetence SČU so torej pomemben del zgodnje vzgoje in izobraževanja, še posebej v institucionalnem varstvu. Gre za to, da otroke podpremo pri spoznavanju in razvijanju veščin, kot so uravnavanje čustev, empatija, sodelovanje in strategije za reševanje problemov. Čeprav so vsa področja izobraževanja (kot na primer matematika, usvajanje jezika in predopismenjevalne spretnosti) pomembna, raziskave vedno bolj poudarjajo pomen SČU za celostni razvoj otroka in za uresničevanje njegovega individualnega potenciala. Posebna pozornost SČU v vrtcih je ključna, saj spodbujanje čustvene in socialne inteligence pozitivno vpliva na kasnejše šolske dosežke, izboljšuje sposobnost delovanja v skupini in dolgoročno krepi dobro počutje.

V skladu z LifeComp-okvirjem temelji SČU na petih temeljnih kompetencah: samozavedanju, samouravnavanju, socialni zavesti, sposobnosti vzpostavljanja odnosov in odgovornem odločanju. Samozavedanje otrokom pomaga prepoznati svoja čustva in razumeti, kako ta vplivajo na njihovo vedenje. S samouravnavanjem pridobijo strategije za uravnavanje svojih čustev in nadzor impulzov. Socialna zavest spodbuja empatijo, saj se otroci učijo zaznavati in spoštovati občutke drugih. Sposobnost vzpostavljanja odnosov jim posreduje strategije za učinkovito komunikacijo in sodelovanje, medtem ko jih odgovorno odločanje podpira pri izbiranju etično odgovornih in konstruktivnih načinov ravnanja.

Obdobje, ko otroci obiskujejo vrtec, zajema ključno razvojno fazo, v kateri prvič zavestno razvijajo socialno-čustvene kompetence. Z vključevanjem SČU v pedagoško vsakodnevno delo vzgojitelji ustvarjajo spodbudno okolje, v katerem se otroci učijo obvladovati svoja čustva in konstruktivno sodelovati z vrstniki ter pomembnimi odraslimi. Če se otroci že zgodaj srečajo s SČU, te temeljne kompetence trajno ponotranjijo. Tako se postavi temelj za njihov osebni, šolski in poklicni uspeh. Vrtci, ki SČU vključujejo v svoje vsakodnevno delo, na primer uporabljajo vaje za prepoznavanje čustev, tehnike dihanja za pomiritev ter skupne pogovore o občutkih. Na ta način se otroci učijo bolje zaznavati svoja čustva in pridobijo orodja za uravnavanje čustvenih odzivov. Raziskave prav tako kažejo, da otroci z dobro razvitimi čustvenimi kompetencami v primerjavi z drugimi vzpostavljajo trdnejše odnose, občutijo manj strahu ter so uspešnejši tako v šoli kot kasneje v poklicnem življenju.

Čeprav se SČU primarno osredotoča na čustva in odnose, pomembno vpliva tudi na učne dosežke. Otroci, ki razvijajo kompetence SČU, se lažje zberejo, sledijo navodilom in sodelujejo pri skupnem delu. Raziskave potrjujejo, da programi SČU spodbujajo tudi kognitivni razvoj, saj izboljšujejo pozornost, sposobnost reševanja problemov in izvršilne funkcije. Izvršilne funkcije, kot so delovni spomin, kognitivna prožnost in samonadzor, so namreč ključne predpostavke za uspešno učenje. Otrokom, ki znajo uravnavati svoja čustva in ostati osredotočeni, je bistveno lažje aktivno sodelovati pri dejavnostih in uspešno dokončati naloge.

Poleg tega SČU pomaga zmanjševati stres in občutke tesnobe. Ko se otroci čutijo čustveno varne, so bolj odprti za odkrivanje novih vsebin in sprejemanje izzivov. Pedagoški delavci, ki SČU zavestno vključujejo v vsakdanje dejavnosti, pogosto opažajo večjo vključenost, motivacijo in čustveno odpornost pri svojih otrocih.

SČU spodbuja ključne socialne spretnosti, kot so sodelovanje, aktivno poslušanje in reševanje konfliktov. Te kompetence so bistvene za vzpostavljanje odnosov in ustvarjanje pozitivnega (učnega) vzdušja. Otroci v vrtčevskem obdobju šele začenjajo razvijati sposobnosti, kot so deljenje, izmenjevanje in ustrezno izražanje svojih potreb. Skozi SČU se učijo učinkovitih strategij komunikacije, razumevanja različnih pogledov in sodelovalnega ravnanja. Igra vlog, skupinski pogovori in sodelovalne igre jim ponujajo priložnosti, da te spretnosti preizkusijo v vsakdanjih situacijah.

Majhni otroci se pogosto soočajo s spori zaradi igrač, osebnega prostora ali različnih mnenj. SČU jih uči strategij za mirno reševanje konfliktov – z besedami namesto z agresijo, ob upoštevanju čustev drugih in pripravljenosti na kompromis. Te zgodnje učne izkušnje v socialnih interakcijah postavljajo temelje za močne medosebne spretnosti, ki bodo otrokom koristile vse življenje.

Raziskave kažejo, da otroci, pri katerih so socialno-čustvene veščine ciljno spodbujane, kasneje redkeje trpijo za tesnobo, depresijo in vedenjskimi težavami. Razvijejo čustveno odpornost, naučijo se soočati s stresom, graditi samozavest in ohranjati pozitiven odnos do sveta. Ob tem čutijo pripadnost in lastno vrednost. Zgodnje spodbujanje SČU tako lahko deluje kot zaščitni dejavnik.

SČU prispeva tudi k pozitivnim življenjskim izidom: višjim akademskim dosežkom, večji zaposlitveni uspešnosti in višjemu življenjskemu zadovoljstvu. Delodajalci vse bolj cenijo čustveno inteligenco in socialne kompetence, zato je SČU tudi pomemben del priprave na poklicno življenje.

Kljub nespornim prednostim pristopa SČU pa obstajajo izzivi pri njegovi vključitvi v vrtčevsko prakso. Ena izmed ovir je pomanjkanje standardiziranih programov SČU v praksi. V izobraževalnih ustanovah in na visokošolskih zavodih se vsebine posredujejo zelo različno in včasih nezadostno. Poudarjanje SČU pa nikakor ne potiska v ozadje naravoslovnih in matematičnih področij – raziskave potrjujejo, da SČU spodbuja učenje, saj ustvarja podporno in spodbudno učno okolje.

Za uspešno izvajanje SČU vrtci potrebujejo strukturirane programe, usposabljanja za strokovne delavce ter spodbude za tesno sodelovanje s starši. Otroci imajo namreč največ koristi, kadar se načela SČU živijo tudi doma. Vrtci bi morali poiskati poti, kako starše uvajati v strategije SČU, jih osveščati in jih pri tem aktivno vključevati.

Socialne in čustvene učne izkušnje v vrtcu so bistvene za razvoj čustvene inteligence, učni in poklicni uspeh ter za celostno dobro počutje. S SČU otroci pridobijo pomembne kompetence samouravnavanja, socialne interakcije in odgovornega ravnanja. Pedagoški delavci in starši podpirajo otrokov razvoj tako, da v vrtčevskem okolju uvajajo pobude in programe SČU ter tako spodbujajo razvoj temeljnih veščin za srečno in uspešno življenje.

Krepitev čustvene inteligence in spodbujanje pozitivnih odnosov

Otroci v vrtčevskem obdobju šele začenjajo prepoznavati, razumeti in poimenovati svoja čustva. To življenjsko obdobje predstavlja posebno pomembno fazo razvoja: »[…] ključno obdobje za oblikovanje temeljnih socialno-čustvenih kompetenc, ki postavljajo osnovo za kasnejše socialne in čustvene spretnosti« (Bierman, 2015). Med tretjim in šestim letom starosti otroci doživijo temeljito spremembo – od impulzivnega, nase osredotočenega vedenja se začnejo usmerjati bolj socialno, razvijati odgovornost in iskreno zanimanje za druge (Bierman, 2015).

Strategije socialnega in čustvenega učenja (SČU) lahko otroke podprejo pri tem, da zaznajo, ustrezno razumejo in poimenujejo čustva, kot so veselje, jeza, žalost ali frustracija (Feldman-Barrett, 2017). Spodbujanje čustvene inteligence pri otrocih je bistvenega pomena: pomaga jim ne samo bolje uravnavati svoja čustva in se izogniti čustvenim izbruhom ali neustreznemu vedenju, temveč tudi razumeti, kako njihova čustva vplivajo na medosebne odnose – tako pri stikih z vrstniki kot z odraslimi. Otroci, ki imajo dobro razvite kompetence SČU, znajo izraziti svoja čustva, nadzorovati impulze, počakati na zadovoljitev svojih potreb in konstruktivno reševati konflikte. Te socialne spretnosti so pomembna osnova za sklepanje prijateljstev in za vzpostavljanje pozitivnih, zaupanja polnih odnosov – tako z drugimi otroki kot s strokovnimi delavci.

Na dolgi rok kompetence SČU spodbujajo razvoj močnih osebnostnih in socialnih sposobnosti, ki niso pomembne le za uspeh v šoli, temveč za vse življenje.

Spodbujanje empatije in sočutja

Empatija je večplastni pojem, ki je danes skoraj že postal modna beseda.

Baron-Cohen (2018) opisuje empatijo kot sposobnost in notranjo težnjo, da zaznamo misli in občutke drugega človeka ter se nanje ustrezno odzovemo. Empatija pomeni tudi prepoznati drugega kot samostojno osebo – z njegovimi potrebami, dostojanstvom, željami in čustvi. Ne gre torej zgolj za to, da »sočutimo z drugim«, ampak za celo vrsto natančno usklajenih socialno-čustvenih spretnosti.

S ciljanimi dejavnostmi v okviru SČU se lahko otroci naučijo vživeti v druge, razumeti različne perspektive in pokazati sočutje. Hkrati pridobivajo pomembne kompetence za spoštljiv in uvideven odnos do drugih. Razvoj teh sposobnosti ne spodbuja le sodelovalne igre z drugimi otroki, temveč tudi zmanjšuje neustrezna vedenja. Spodbujanje empatije v zgodnjem otroštvu, na primer z vajami, ki krepijo zaznavanje in razumevanje »drugačnosti«, postavlja temelje za globlje razumevanje prijaznosti in človeškosti. Tako so otroci pripravljeni, da drugim pristopijo odprto, sodelovalno in spoštljivo.

Spodbujanje samouravnavanja

Samouravnavanje pomeni, da znamo nadzorovati impulze, se spoprijemati s stresom in usmerjati pozornost na naloge. Pristopi socialnega in čustvenega učenja ponujajo pri tem otrokom prilagojene poti za spodbujanje teh sposobnosti. Otroci se lahko v vsakdanjih situacijah naučijo pomembnih strategij, jih preizkusijo, vadijo in ponotranjijo – na primer globoko vdihniti, da se pomirijo.

Kot sta zapisali Bodrova in Leong (2008):»Samouravnavanje ima dve plati. Po eni strani pomeni, da znamo nadzorovati impulze in prenehati z nečim, kadar je to potrebno – na primer, ko otrok premaga vzgib, da bi zaklical odgovor, čeprav je vzgojitelj vprašanje zastavil drugemu otroku. Po drugi strani pa pomeni, da znamo nekaj storiti (tudi če tega ne želimo), ker je to potrebno, denimo počakati, da pridemo na vrsto, ali dvigniti roko. Otroci z razvito samouravnavo znajo odložiti nagrado, zatreti trenutne impulze in razmisliti o morebitnih posledicah ali o drugih, primernejših možnostih. Veliko otrok ve, da bi morali ‘uporabiti besede namesto pesti’, a le tisti, ki so se samouravnavanja naučili, to dejansko zmorejo.« (str. 1)

Samouravnavanje pomeni, da se zavedamo svojih občutkov in odzivov ter nato zavestno uporabimo strategije, s katerimi se pomirimo, rešimo težave ali prilagodimo svoje vedenje. Ta sposobnost je ključna za premišljeno ravnanje in konstruktiven odnos do drugih. Otroci, ki so se naučili samouravnavanja, so bolje pripravljeni na soočanje z zahtevnimi situacijami, kot so frustracije med igro ali spori z vrstniki. Ko predšolski otroci znajo uravnavati svoja čustva, sodelovati in ravnati preudarno, so bolj zbrani in dovzetni, torej tudi pripravljeni na učenje. SČU pri tem ne krepi le čustvene stabilnosti, temveč tudi samozavest in motivacijo. Samouravnavanje je ključna spretnost, ki krepi čustveno, socialno in kognitivno dobrobit ter tako postavlja temelje za dolgoročni učni uspeh in osebni razvoj.

Samouravnavanje se na primer kaže v tem, da otroci:

• ostanejo mirni, ko so vznemirjeni
• upoštevajo pravila in rutine
• se kljub motnjam osredotočijo na naloge
• svoja čustva ustrezno izrazijo
• se soočijo s spremembami, ne da bi jih to preveč obremenilo

Zakaj je samouravnavanje pomembno za otroke?

• Krepi čustveno dobrobit Otroci se naučijo na zdrav način soočati s stresom, frustracijami in razočaranji.
• Izboljšuje socialne veščine Spodbuja sodelovanje, upoštevanje drugih in razumevanje, kar vodi k boljšim odnosom z otroki in odraslimi.
• Podpira sposobnost učenja in koncentracije Otroci se lažje osredotočijo, vztrajajo pri nalogah in premagujejo izzive.
• Spodbuja samostojnost Sprejemajo premišljene odločitve, tudi brez stalnega usmerjanja odraslih.
• Zmanjšuje problematično vedenje Izbruhi jeze, impulzivnost in agresija se zmanjšajo, socialni odnosi pa postanejo bolj harmonični.

Kako lahko pri otrocih spodbujamo samouravnavanje?

• Bodimo zgled Otroci se učijo z opazovanjem: mirno, premišljeno vedenje je nalezljivo.
• Učimo jih strategij Na primer globoko vdihniti, šteti do deset ali narediti kratek premor.
• Spremljajmo jih pri reševanju problemov Spodbujajmo jih, da pri sporih sami razmišljajo o rešitvah.
• Vzpostavimo zanesljive rutine Struktura daje občutek varnosti in usmerja.
• Priznajmo njihove uspehe Če posebej pohvalimo samouravnavano vedenje, krepimo motivacijo.

Samouravnavanje je za otroke izjemno pomembno, saj predstavlja temelj zdravega čustvenega, socialnega in kognitivnega razvoja. Ko imajo otroci dobro razvite veščine samouravnavanja, znajo:

• Upravljanje čustev Naučijo se prepoznavati, razumeti in ustrezno izražati svoja čustva, kar zmanjša tesnobo in pomaga preprečiti čustvene izbruhe.
• Izboljšajte socialne interakcije Učinkovito samouravnavanje vodi do boljšega sodelovanja, reševanja konfliktov in empatije, kar omogoča bolj gladko interakcijo z vrstniki in odraslimi.
• Izboljšanje učenjea Z ohranjanjem osredotočenosti in nadzorovanjem impulzov se otroci lažje koncentrirajo na naloge, sledijo navodilom in dosegajo akademski uspeh.
• Razvijejo sposobnosti reševanja problemov Otroci, ki nadzorujejo svoje vedenje, so bolj nagnjeni k premisleku o izzivih in sprejemanju premišljenih odločitev.
• Razvijejo odpornost in neodvisnost Te veščine otrokom pomagajo obvladovati stres, prilagajati se spremembam in postati bolj samostojni v različnih situacijah.

Na splošno je samouravnavanje ključna veščina, ki podpira splošno dobro počutje otroka in postavlja temelje za uspeh v življenju.

Spodbujanje sposobnosti reševanja problemov

SČU spodbuja otroke, da razmišljajo kritično in znajo reševati probleme – veščine, ki so še posebej pomembne za uspešno soočanje s socialnimi situacijami. Ko se predšolski otroci med igro znajdejo v sporu, jim strategije SČU pomagajo, da se z njim spoprimejo: tako, da se izmenjujejo, sklepajo kompromise ali poiščejo pomoč odrasle osebe. Sposobnosti reševanja problemov so v predšolskem obdobju izjemno pomembne, saj postavljajo temelje za kasnejše kritično mišljenje, samostojnost in odpornost.

Sposobnosti reševanja problemov so pomembne:

• Spodbujajo kritično mišljenje V vrtcu otroci začnejo bolj zavestno dojemati svet okoli sebe. Naloge za reševanje problemov jih spodbujajo, da analizirajo situacije, postavljajo vprašanja in razvijajo lastne strategije za rešitve.
• Krepijo samostojnost Otroci, ki se naučijo sami premagovati izzive, pridobijo zaupanje v svoje sposobnosti, to samozavest pa prenesejo tudi na druga učna in življenjska področja.
• Izboljšujejo socialne interakcije Skupinske igre z nalogami, usmerjenimi v reševanje problemov, spodbujajo sodelovanje, izmenjavo idej in pripravljenost za kompromise, kar so ključni elementi za zdrave odnose z vrstniki. Skupno reševanje problemov krepi komunikacijske spretnosti, upoštevanje drugih in timski duh.
• Spodbujajo ustvarjalno mišljenje Izzivi zahtevajo ustvarjalne rešitve. Otroci se učijo gledati na situacije z različnih zornih kotov, »razmišljati izven okvirjev« in razvijati izvirne rešitve, kar že od malih nog postavlja pomemben temelj za inovativnost.
• Razvijajo odpornost Tisti, ki izkusi, da so napake del poti in da je mogoče premagati ovire, razvija vztrajnost in prilagodljivost.

Pomembnost veščin reševanja problemov pri otrocih v vrtcu

• Kognitivni razvoj Naloge za reševanje problemov urijo strukturirano mišljenje in spodbujajo sposobnost, da se otroci izzivov lotevajo na metodičen način.
• Ustvarjalnost in inovativnost Reševanje problemov otroke spodbuja, da na situacije gledajo z različnih zornih kotov, kar krepi ustvarjalnost in sposobnost razvijanja edinstvenih rešitev.
• Čustvena zrelost Soočanje s težavami namesto izogibanja krepi samozavest in pomaga pri spoprijemanju z neuspehi.
• Socialne veščine Sodelovalne dejavnosti za reševanje problemov otroke učijo sodelovanja, komunikacije in pripravljenosti na kompromise, kar so ključne spretnosti za vzpostavljanje zdravih odnosov z vrstniki in odraslimi.

Kako otroci v vrtcu pridobivajo sposobnosti reševanja problemov

• Učenje skozi igro Uporabite sestavljanke, kocke ali interaktivne igre, ki otroke spodbujajo, da z raziskovanjem in preizkušanjem poiščejo rešitve. Že preproste naloge, kot je sestavljanje sestavljanke, urijo logično mišljenje in vztrajnost.
• Usmerjeno raziskovanje Z odprtimi vprašanji, kot sta »Kaj bi lahko storili?« ali »Kako bi to lahko popravili?«, spodbujate samostojno razmišljanje in razvoj strategij za reševanje problemov.
• Igra vlog Uprizarjajte vsakodnevne izzive v prosti igri, na primer deljenje igrač ali organizacijo skupinske naloge, in skupaj iščite rešitve.
• Zgodbe in pogovori Prebirajte knjige, kjer nastopajo zapleti, ter se nato pogovarjajte: s kakšnimi težavami so se soočili junaki? Kako bi se odzvali otroci?
• Vzor vedenja Odrasli lahko »razmišljate na glas« in tako pokažete, kako korak za korakom pristopite k reševanju problema. Otroci se s tem učijo, kako zapleteno situacijo razdeliti na manjše, obvladljive korake.
• Omogočite eksperimentiranje Ustvarjajte okolje, kjer otroci brez strahu preizkušajo nove stvari. Napake so dovoljene, saj prav iz njih nastane trajno učenje.
• Izkoristite vsakdanje trenutke Problematične situacije v dnevni rutini (na primer pri oblačenju, pospravljanju ali deljenju) zavestno uporabite za skupno iskanje rešitev.
• Spodbujajte pogum za tveganje Otroke opogumite, da preizkusijo kaj novega, z zavedanjem, da so napake del procesa. Tako se razvije »razvojna miselnost« (growth mindset) – prepričanje, da se lahko z trudom učimo in rastemo.

S tem, ko reševanje problemov zavestno spodbujate v vsakdanjem življenju, otroci pridobijo kompetence, ki segajo daleč onkraj vrtca – prispevajo k učnemu uspehu, socialni stabilnosti in osebnemu razvoju.

Postavljanje temeljev za duševno zdravje

Številne relevantne študije kažejo, da je duševno zdravje predšolskih otrok tesno povezano z zgodnjimi izobraževalnimi izkušnjami. Še posebej so socialno-čustvene kompetence močno povezane s šolsko pripravljenostjo, torej z zgodnjimi sposobnostmi na področju jezika ali matematike. Ta povezava ostaja prisotna tudi, ko upoštevamo dejavnike, kot so kognitivne sposobnosti ali družinsko ozadje. Obrnjeno pa velja: otroci, ki nimajo za svojo razvojno stopnjo ustrezno razvitih socialno-čustvenih spretnosti, v šoli pogosto redkeje aktivno sodelujejo pri pouku, kažejo manjšo učno motivacijo in imajo več težav pri obvladovanju osnovnih nalog. Pri tem je opazno, da zlasti fantje pri tovrstnih ocenah pogosteje dosegajo nižje vrednosti, kar predstavlja tveganje, ki se lahko skozi osnovno šolo še okrepi in v najslabšem primeru vodi celo v izogibanje šoli ali opustitev šolanja. Zgodnja krepitev duševnega zdravja z usmerjenim razvojem socialno-čustvenih veščin je zato pomemben preventivni pristop: ne prispeva le k boljšemu počutju otrok, temveč dokazano izboljšuje tudi njihove učne dosežke (Conte idr., 2023).

Razvoj socialno-čustvenih kompetenc pri otrocih je ključen za postavitev trdnih temeljev njihovega duševnega zdravja. Med te veščine sodijo obvladovanje lastnih občutkov, vzpostavljanje in ohranjanje pozitivnih odnosov ter sprejemanje odgovornih odločitev. Ko se otroci naučijo zaznavati in izražati svoja čustva, razvijajo močnejše samozavedanje in postajajo vse bolj sposobni uravnavati svoje čustvene odzive. Prav ta zmožnost samouravnavanja pa je bistvena za zmanjševanje strahu in stresa.

Poleg tega so otroci, ki razvijejo socialno-čustvene kompetence, kot so empatija, sposobnost sodelovanja in jasna komunikacija, bolje pripravljeni vzpostavljati trdne in pomenljive odnose z vrstniki in odraslimi. Te pozitivne socialne vezi delujejo kot zaščitni ščit pred duševnimi obremenitvami, saj otrokom nudijo zanesljivo in podporno mrežo, na katero se lahko oprejo v zahtevnih situacijah.

Vključevanje SČU v zgodnje izobraževanje ne spodbuja le čustvene inteligence, temveč tudi pozitivno samopodobo in občutek lastne vrednosti, prosocialno vedenje ter pozitiven odnos do učenja in do odnosov z drugimi. Podporno učno okolje, ki ga ustvarja SČU, pomembno prispeva k duševnemu blagostanju otrok in jih pripravlja na to, da bodo prihodnje izzive zmogli premagovati z odpornostjo in samozavestjo. Vključitev SČU v zgodnje otroštvo je preventivni in razvojno spodbuden pristop za krepitev duševnega zdravja. Otrokom daje orodja, da se čustveno in socialno zdravo razvijajo.

Tako SČU prispeva k duševnemu blagostanju majhnih otrok

• Krepi se čustvena inteligenca skozi dejavnosti SČU se otroci naučijo prepoznavati, poimenovati in bolje razumeti svoja čustva. To temeljno čustveno samozavedanje jim pomaga obvladovati stres in zmanjšuje tveganje za čustveno preobremenjenost.
• Gradijo se socialne kompetence SČU otrokom posreduje pomembne socialne spretnosti, kot so empatija, pripravljenost za sodelovanje in učinkovita komunikacija. Te kompetence so ključne za vzpostavljanje zdravih odnosov – tako z vrstniki kot z odraslimi – in delujejo kot zaščitni dejavnik pred duševnimi obremenitvami.
• Spodbuja se pozitivno vedenje otroci, ki imajo izkušnje s SČU, pogosteje kažejo prosocialno vedenje in imajo pozitiven odnos do sebe in drugih. Ti vedenjski vzorci ustvarjajo podporno učno okolje in krepijo splošno dobro počutje.
• Razvijajo se strategije soočanja SČU otrokom posreduje metode, kako se spoprijemati z zahtevnimi situacijami in močnimi čustvi. Ta sposobnost aktivnega soočanja z izzivi krepi njihovo odpornost, ki je ključna za duševno zdravje.
• Ustvarja se podporno okolje SČU prispeva k oblikovanju čustveno varnih prostorov, v katerih se otroci počutijo sprejete in razumljene. Takšna okolja krepijo duševno blagostanje in otroke spodbujajo, da se odprto izražajo.
• Polagajo se temelji za dolgoročno stabilnost zgodaj razvite socialno-čustvene veščine so povezane z dolgoročnimi koristmi za duševno zdravje. Otroci z močno osnovo SČU so bolje pripravljeni na prihodnje izzive, kar zmanjšuje tveganje za duševne bolezni kasneje v življenju.

Vključitev SČU v zgodnjo vzgojo in izobraževanje je tako preventivni in razvojno spodbuden pristop za krepitev duševnega zdravja. Otrokom daje orodja, da lahko čustveno in socialno rastejo.

Preprečevanje vedenjskih težav

V predšolskih letih poteka socialni in čustveni razvoj zelo hitro in močno vpliva na otrokovo vedenje. Izboljšanje socialno-čustvenih veščin v zgodnjem otroštvu prispeva k uspešnejšemu razvoju kognitivnih in socialnih sposobnosti. Prosocialno vedenje je ključno za sprejetost med vrstniki ter za vzpostavljanje in ohranjanje odnosov. Otroci z višjo stopnjo socialno-čustvene kompetence v predšolskem obdobju imajo večjo verjetnost, da bodo ob vstopu v šolo vzpostavili in ohranili pozitivne odnose s starši in učitelji ter imeli dobre interakcije z vrstniki. Višja stopnja teh kompetenc je povezana tudi z manjšim tveganjem za vedenjske in čustvene težave. Obstaja veliko dokazov, da je nizka socialno-čustvena kompetenca povezana s pojavom problematičnega vedenja, čustvenimi težavami in težavami v odnosih. Otroci, ki redko kažejo prosocialno vedenje, so bolj nagnjeni k različnim vedenjskim težavam, kot je agresija, in so lahko v vzgojno-izobraževalnih ustanovah pogosteje zavrnjeni s strani vrstnikov (Martisone idr., 2022). Poleg tega obstaja pomembna povezava med hiperaktivnostjo v predšolskem obdobju in kasnejšimi vedenjskimi težavami v šoli. Agresivno in uporniško vedenje v predšolskem obdobju, ki pogosto izhaja iz slabe samoregulacije vedenja, je povezano s čustveno nestabilnostjo, zmanjšanimi socialnimi veščinami, slabšim učnim uspehom in manjšo vključenostjo v učni proces (Martisone idr., 2022).

Če predšolski otroci usvajajo veščine SČU, redkeje kažejo vedenja, kot so agresija, kljubovanje ali umikanje. Otroci z dobro razvitimi socialno-čustvenimi sposobnostmi znajo ustrezno uravnavati svoja čustva, kar zmanjša verjetnost izbruhov jeze ali konfliktov. To ustvarja bolj harmonično socialno okolje, v katerem se lahko razvijajo tako individualni kot skupni učni procesi.

Kako SČU spodbuja pozitivno vedenje

Socialno in čustveno učenje je pomemben del zgodnje vzgoje in izobraževanja. Otrokom v vrtcu daje orodja, ki jih potrebujejo, da razumejo in uravnavajo svoja čustva, pozitivno sodelujejo z drugimi ter razvijajo ključne življenjske spretnosti, kot so empatija, samouravnavanje in reševanje problemov. Te zgodnje izkušnje s SČU postavljajo temelje za stabilne odnose in duševno blagostanje ter ustvarjajo osnovo, ki podpira rast otroka v uravnoteženo in odpornejšo odraslo osebo. Uvajanje SČU v vrtcih je zato ključno za spodbujanje celostnega razvoja otrok.

Kot smo že podrobno predstavili v prejšnjih poglavjih, je socialno in čustveno učenje bistveni del zgodnjega izobraževanja, zlasti v vrtcu, kjer otroci začnejo razvijati temeljne medosebne in čustvene spretnosti. SČU spodbuja samospoznavanje, samouravnavanje, socialno zavest, sposobnost vzpostavljanja odnosov in odgovorno odločanje. Za uspešno vključitev SČU v vrtčevski kurikulum so potrebne strukturirane strategije, ki so prilagojene razvojnim potrebam najmlajših učencev. V tem besedilu bomo obravnavali celostne pristope k vključevanju SČU v predšolsko pedagogiko, med drugim: ciljno usmerjene učne enote, strokovni delavci kot zgled, oblikovanje spodbudnega učnega okolja, učenje skozi igro, vključevanje staršev in skupnosti, uporabo tehnologije, prilagajanje različnim učnim potrebam, politično in upravno podporo ter sprotno evalvacijo.

SČU Aktivnosti

Ena izmed oblik izvajanja socialnega in čustvenega učenja v vsakodnevnem življenju v vrtcu je sistematično in neposredno spodbujanje čustvenih kompetenc prek strukturiranih dejavnosti. Strokovni delavci pri tem uporabljajo metode, kot so pripovedovanje zgodb, igranje vlog in vodeni pogovori, da otrokom pomagajo prepoznavati čustva, razvijati empatijo in vaditi ustrezno socialno vedenje. Strukturirani programi SČU, kot sta Second Step Curriculum ali PATHS (Promoting Alternative Thinking Strategies), ponujajo starosti prilagojene učne enote posebej za mlajše otroke. Ti programi uporabljajo nazorna gradiva, interaktivne učne oblike in ciljno usmerjene ponovitve, da otrokom pomagajo poimenovati in uravnavati čustva, konstruktivno reševati spore ter razvijati socialne veščine. Takšno postopno uvajanje skozi med seboj usklajene dejavnosti zagotavlja, da otroci sistematično pridobivajo potrebne socialno-čustvene kompetence.

Vzorniki in skupinsko vzdušje

Vzgojiteljice in vzgojitelji imajo ključno vlogo, da delujejo kot zgled vedenja, povezanega s socialnim in čustvenim učenjem. Otroci se socialnih in čustvenih veščin učijo z opazovanjem – kadar odrasli izkazujejo empatijo, potrpežljivost, aktivno poslušanje in spoštljivo komunikacijo, bodo otroci te vzorce vedenja verjetneje ponotranjili. Spodbudno vzdušje v vrtcu dodatno prispeva k razvoju SČU. Strukturirano okolje otrokom daje občutek varnosti in pripadnosti. Vzgojiteljice in vzgojitelji naj spodbujajo prijaznost, vključenost in spoštovanje ter s tem ustvarjajo kulturo, v kateri se otroci počutijo sprejete in razumljene. Jutranji in zaključni krogi otrokom omogočata, da izrazijo svoja čustva, razmišljajo o svojih doživetjih in se na smiseln način povezujejo z vrstniki. Ti strukturirani trenutki povezanosti krepijo njihove socialne in čustvene sposobnosti ter prispevajo k pozitivnemu skupinskemu vzdušju.

Učenje skozi igro in sodelovalne dejavnosti

Igra je izjemno učinkovito orodje za spodbujanje socialnega in čustvenega učenja pri majhnih otrocih. Tako strukturirane kot nestrukturirane igralne dejavnosti otrokom omogočajo, da vadijo pomembne SČU-veščine, kot so komunikacija, uravnavanje čustev, reševanje konfliktov in sodelovanje. Igralni kotički, kjer otroci prevzemajo različne vloge, spodbujajo vživljanje v druge in razumevanje različnih pogledov, kar krepi empatijo. Sodelovalne družabne igre spodbujajo potrpežljivost, upoštevanje pravil in sposobnost reševanja problemov. Igre na prostem in skupinske igre razvijajo sodelovanje in zmožnost konstruktivnega reševanja sporov. Skozi igro otroci na naraven in njim prijeten način razvijajo socialne in čustvene spretnosti.

Vključevanje staršev in skupnosti

Uresničevanje socialnega in čustvenega učenja presega vrtec – vključevanje staršev in širše skupnosti dodatno okrepi socialni in čustveni razvoj otrok. Vzgojno-varstveni zavodi lahko staršem ponudijo delavnice, kjer jih seznanijo s strategijami SČU in jim ponudijo orodja, s katerimi lahko te veščine spodbujajo tudi doma. Preproste družinske dejavnosti, kot so pantomime na temo čustev, pripovedovanje zgodb ali dnevniki hvaležnosti, otrokom pomagajo, da pojme SČU ponotranjijo skozi vsakdanje situacije. Vključevanje skupnosti – na primer s povabljenimi govorci, mentorskimi programi ali sodelovanjem z lokalnimi organizacijami – otrokom približa pozitivne vzornike, ki utelešajo socialno in čustveno zrelo vedenje. Izvenšolske dejavnosti, kot so programi čuječnosti ali skupinski športi, dodatno prispevajo k celostnemu razvoju otrok in omogočajo, da se socialne in čustvene veščine dosledno krepijo tudi v različnih življenjskih okoljih.

Uporaba tehnologije za spodbujanje SČU

Uporaba digitalnih medijev lahko obogati poučevanje SČU ter poveča vključenost otrok. Digitalna orodja, kot so učne aplikacije, interaktivne igre in videoprikazi zgodb, odpirajo nove možnosti za razvoj socialno-čustvenih kompetenc. Aplikacije, kot sta »ClassDojo« ali »Smiling Mind«, ponujajo vaje čuječnosti, tehnike za uravnavanje čustev in izzive za sodelovanje. Digitalne platforme omogočajo tudi samostojno učenje in razmislek o čustvih ter vedenju. Pedagoški delavci lahko uporabljajo videe in digitalne zgodbe za ponazoritev resničnih situacij, povezanih s SEL, in jih nato skupaj z otroki obravnavajo v skupini. Ob smiselni uporabi lahko tehnologija učinkovito dopolnjuje tradicionalne pristope k socialnemu in čustvenemu učenju.

Diferenciacija in inkluzija

Programi SČU morajo biti zasnovani dovolj prožno, da lahko ustrezajo različnim potrebam vseh otrok. Diferenciacija omogoča, da otroci z različnimi sposobnostmi, ozadji in učnimi slogi smiselno sodelujejo pri SČU-aktivnostih. Otrokom s posebnimi potrebami se lahko ponudi individualna podpora pri SČU z uporabo vizualnih pripomočkov, socialnih zgodb ali osebnega spremljanja. Vzgojiteljice in vzgojitelji lahko uporabijo senzorične materiale in strukturirane rutine za podporo otrokom, ki potrebujejo dodatno pomoč pri uravnavanju čustev in socialnih interakcijah. Pomemben vidik je tudi kulturna inkluzivnost: gradiva za SČU naj vključujejo različne kulture, tradicije in poglede na svet, da se bodo vsi otroci počutili videne in spoštovane. Večjezična gradiva in kulturno občutljivi pedagoški pristopi prispevajo k oblikovanju spodbudnega in vključujočega okolja za socialno in čustveno učenje.

Politična in upravna podpora

Uspešno uvajanje socialnega in čustvenega učenja v vrtce zahteva močno podporo upravnih struktur in ustrezne politične usmeritve. Vzgojno-varstveni zavodi bi morali zagotoviti čas in sredstva za usposabljanja in nadaljnji strokovni razvoj, da bi vzgojiteljice in vzgojitelji lahko redno pridobivali nova znanja s področja SČU. Vodstva vrtcev naj vključijo SČU v pedagoške koncepte ustanov in izpostavijo njegov pomen ob bok strokovnim področjem, kot so jezik, matematika ali gibanje. Načrtovanje stalnih časovnih blokov za SČU v vsakodnevni rutini, dostop do preverjenih in znanstveno utemeljenih programov ter vključevanje SČU-kompetenc v širši vzgojni in vedenjski koncept vrtca prispevajo k trajnostni uresničitvi ciljev. Sodelovanje med izvajalci programov, oblikovalci politik in raziskovalci na področju vzgoje in izobraževanja pa podpira nadaljnji razvoj okvirov za SČU in zagotavlja, da so ti skladni z razvojnimi standardi in dobrimi praksami.

Opazovanje in kontinuiran strokovni razvoj

Spremljanje napredka na področju socialnega in čustvenega učenja je ključno za oceno učinkovitosti dejavnosti in za pravočasno prilagajanje pristopov. V nasprotju s tradicionalnimi šolskimi predmeti ocenjevanje SČU zahteva različne metode, kot so opazovanje otrok s strani vzgojiteljic, otroška samorefleksija ter povratne informacije vrstnikov. Vzgojiteljice lahko uporabljajo anekdotske zapise, kontrolne sezname in portfolije za dokumentiranje razvoja socialno-čustvenih kompetenc. Otrokom pa pri samoevalvaciji pomagajo orodja, kot so dnevniki počutja ali razpoloženjski termometri, s katerimi razmišljajo o svojih čustvih in socialnih stikih. Redna strokovna izpopolnjevanja zagotavljajo, da strokovni delavci ostajajo na tekočem z učinkovitimi strategijami in metodami vrednotenja SČU. Nenehni izboljševalni procesi, ki temeljijo na podatkih in povratnih informacijah, prispevajo k dolgoročnemu uspehu SČU-pobud.

Integracija SČU v vsakodnevne rutine

Socialno in čustveno učenje je mogoče smiselno vključiti v vsakodnevne dejavnosti v vrtcu. Z vključevanjem SČU-praks v rutinske situacije, kot so jutranji krog, branje pravljic, prehodi med dejavnostmi ali obroki, lahko vzgojiteljice in vzgojitelji čez dan kontinuirano spodbujajo socialne in čustvene kompetence otrok. Primeri:

• Jutranji pozdravi Vzgojiteljice lahko dan začnejo s pozdravi, pri katerih si otrok sam izbere obliko – npr. dlan, stisk roke ali ustni pozdrav. To krepi občutek povezanosti in ustvarja pozitivno vzdušje za začetek dneva.
• Jutranji krog Ta trenutek dneva je priložnost za pogovor o počutju, vaje čuječnosti ali skupno iskanje rešitev za vsakodnevne izzive.
• Deljenje in izmenjevanje Pri igri ali skupinskih nalogah lahko vzgojiteljice opozarjajo na pomen potrpežljivosti, spoštovanja in empatije ter tako spodbujajo sodelovanje in timsko delo.
• Učenje s pomočjo slikanic Knjige, v katerih se liki soočajo z različnimi čustvi ali socialnimi izzivi, ponujajo dobro izhodišče za pogovor o občutkih in strategijah reševanja težav.
• Skupinsko učenje Dejavnosti v manjših skupinah spodbujajo sodelovanje in komunikacijo. Vzgojiteljice lahko otrokom dodelijo vloge ali jih spodbujajo k izmenjavanju, s čimer razvijajo sposobnosti za poslušanje in skupinsko delo.

Strokovno izpopolnjevanje in profesionalizacija pedagoškega osebja

Za učinkovito izvajanje socialnega in čustvenega učenja potrebujejo vzgojiteljice in vzgojitelji ustrezno izobraževanje in redna usposabljanja. Redne strokovne izpopolnitve nudijo:

• Gradiva in orodja SČU Pedagoški delavci naj spoznajo različne programe, koncepte in metode SČU, ki so primerni za starost otrok, znanstveno utemeljeni in evalvirani.
• Vodenje skupine Usposabljanja o pozitivnih strategijah spodbujanja, čustvenem coachingu in ravnanju z zahtevnim vedenjem pomagajo pri ustvarjanju spodbudnega učnega okolja.
• Čuječnost in čustvena inteligenca Pedagogi, ki so sami reflektirajo svoja čustva in prakticirajo samouravnavanje, lahko otrokom te vedenjske vzorce uspešneje posredujejo z zgledom.

Izvajanje socialnega in čustvenega učenja v vrtcu zahteva celostni pristop. Vanj sodijo: načrtno podajanje vsebin, vključevanje v vzgojno-izobraževalne dejavnosti, strokovni delavci kot zgled vedenja, spodbudno skupinsko vzdušje, učenje skozi igro, vključevanje staršev, premišljena uporaba tehnologije, prilagajanje različnim potrebam, politična in institucionalna podpora ter stalno opazovanje in evalvacija. Vse te strategije skupaj spodbujajo socialni in čustveni razvoj otrok ter jih pripravljajo tako na šolski kot osebni uspeh. Ob vedno večjem zavedanju pomena SČU so pedagoški strokovnjaki in odločevalci poklicani, da izvajanje teh pristopov stalno nadgrajujejo in širijo, da bodo vsi otroci razvili potrebne spretnosti za samozavestno in uspešno soočanje s socialnimi in čustvenimi izzivi.

Evropski okvir kompetenc LifeComp predstavlja strukturiran pristop k razvijanju osebnostnih, socialnih in učnih kompetenc za vseživljenjsko učenje. Vendar pa se okvir v veliki meri osredotoča na starejše otroke in odrasle, pri tem pa premalo upošteva temeljne socialne in čustvene potrebe otrok v predšolskem obdobju.

Raziskave na področju predšolske vzgoje poudarjajo ključno vlogo socialnega in čustvenega učenja pri oblikovanju kognitivnega, čustvenega in socialnega razvoja. Zgodnje spodbujanje teh kompetenc ima dolgoročno pozitiven vpliv na učno uspešnost, duševno zdravje in kakovost socialnih odnosov. Menimo, da je nujno okvir LifeComp ciljno prilagoditi in v institucionalno varstvo otrok vključiti SČU kot osrednji sestavni del. Tako bi omogočili razvoj trdnih temeljnih kompetenc že v zgodnjem otroštvu, kar bi dolgoročno prispevalo k boljšemu počutju, uspešnemu izobraževanju in večji družbeni povezanosti.

Evropski okvir LifeComp in njegov pomen za zgodnje učenje

Okvir LifeComp je razdeljen na tri glavna področja: osebnostne, socialne in učne kompetence (»učenje učenja«). Čeprav so ta področja relevantna za različne starostne skupine, jim manjka specifičnost, ki bi ustrezala razvojnim potrebam otrok v zgodnjem otroštvu. Okvir poudarja prilagodljivost, odpornost in kritično mišljenje, vendar ne naslavlja izrecno čustvene samoregulacije, zgodnjega razvoja empatije ter osnovnih socialnih spretnosti – vidikov, ki so za otroke v vrtcu ključnega pomena.

Pomen socialnega in čustvenega učenja v zgodnjem otroštvu

• Razvojni mejniki V zgodnjem otroštvu potekata kognitivni in čustveni razvoj zelo hitro, zato je zgodnje spodbujanje SČU še posebej pomembno.
• Dolgoročne koristi Raziskave kažejo, da programi SČU izboljšujejo šolski uspeh, socialno vedenje in sposobnost čustvene samoregulacije tudi v kasnejših življenjskih obdobjih.
• Spodbudne ugotovitve nevroznanosti Zgodnje otroštvo je ključno obdobje za razvoj možganov. Spodbujanje socialno-čustvenih kompetenc krepi nevronske povezave, ki podpirajo učenje in socialne interakcije.

Vrzeli v okviru LifeComp za otroke v vrtcih

• Pomanjkanje starosti prilagojenih smernic Okvir LifeComp ne razlikuje med zgodnjo, srednjo in pozno fazo izobraževanja.
• Nezadostno poudarjanje čustvenega razvoja Okvir daje prednost kognitivnim in socialnim kompetencam, vendar ne vključuje jasno opredeljenih sestavin SČU.
• Ni povezave z učenjem skozi igro Učenje v vrtcu poteka večinoma preko igre, kar v okviru LifeComp ni ustrezno upoštevano.
• Manjka podpora strokovnim delavcem in vključevanje staršev Razvoj socialno-čustvenih kompetenc je močno odvisen od vzgojiteljic in drugih pomembnih odraslih, vendar okvir ne vsebuje smernic ali priporočil za te ključne deležnike.

Vključevanje socialnega in čustvenega učenja v okvir LifeComp

Prilagoditev kompetenc iz okvira LifeComp

• Osebno področje: Spodbujanje čustvene samoregulacije, samozavedanja in krepitve odpornosti (rezilience) z otrokom prilagojenimi pristopi. Otroci se učijo prepoznavati svoja čustva, jih poimenovati in se z njimi ustrezno spoprijemati.
• Socialno področje: Krepitev sodelovanja z vrstniki, empatije in reševanja konfliktov prek ciljano zasnovanih dejavnosti v igri. Otroci spoznavajo pomen skupne igre, upoštevanja drugih in mirnega reševanja nesoglasij.
• Učenje učenja: Podpiranje radovednosti, vztrajnosti in čustvene prilagodljivosti v učnih okoljih. Otroci so spodbujeni, da postavljajo vprašanja, vztrajajo pri nalogah in izzive sprejemajo kot priložnosti za rast.

Pedagoški pristopi

• Igra kot učni pristop za izražanje čustev in razvoj socialne interakcije. Otroci se v prosti ali vodeni igri učijo izražati občutke, zaznavati druge in sobivati v skupini.
• Pripovedovanje zgodb in igranje vlog za razvoj empatije. S pomočjo zgodb in prevzemanja različnih vlog otroci spoznavajo različne perspektive ter krepijo sočutje.
• Strukturirani pogovori in spodbujanje besedišča na področju čustev, da bi otroci razvili besede za izražanje občutkov in se naučili govoriti o svojih izkušnjah.

Priporočila za politike in strategije izvajanja

• Vključevanje v kurikulum Uporaba okvira LifeComp kot usmerjevalnega modela za vključevanje vsebin socialnega in čustvenega učenja v predšolske kurikule in vzgojno-izobraževalne načrte.
• Usposabljanje strokovnih delavcev Razvoj in izvajanje programov začetnega usposabljanja ter stalnega strokovnega izpopolnjevanja, ki vzgojiteljem omogočajo ciljno spodbujanje socialnih in čustvenih kompetenc pri otrocih.
• Krepitev sodelovanja s starši Priprava smernic in praktičnih predlogov za aktivno vključevanje staršev v spodbujanje socialno-čustvenega razvoja otrok tudi v domačem okolju.
• Ocenjevanje in spremljanje Razvoj otrokom prilagojenih opazovalnih in evalvacijskih orodij za spremljanje socialno-čustvenega razvoja, ki jih je mogoče vključiti v obstoječe sisteme pedagoške dokumentacije.
• Evropska usklajenost politik Spodbujanje standardizacije in sistematičnega vključevanja socialnega in čustvenega učenja v politike zgodnjega izobraževanja na ravni EU prek čezmejnega sodelovanja, političnih pobud in izmenjave dobrih praks.

Prilagoditev in razširitev področij LifeComp za predšolski kontekst

Razvijanje osebnostnih kompetenc

Osebnostno področje okvira LifeComp poudarja samozavedanje, uravnavanje čustev in odpornost. V kontekstu zgodnjega otroštva to pomeni podpiranje otrok pri razvijanju pozitivne samopodobe, samozavesti in čustvene inteligence.

• Spodbujanje samozavedanja pri otrocih Otrokom je treba pomagati pri prepoznavanju in izražanju njihovih čustev. Preko preprostih orodij, kot so kartice z izrazi čustev, igre vlog ali refleksivni pogovori, se lahko naučijo poimenovati občutke, kot so veselje, žalost, frustracija ali strah. Vaje, kot je vsakodnevno vprašanje »Kako se danes počutiš?« v jutranjem krogu, krepijo čustveno zavedanje.
• Krepitev samozavesti in odpornosti Model LifeComp poudarja pomen odpornosti – sposobnosti soočanja z izzivi. Pri otrocih jo lahko razvijamo na njim prilagojen način, na primer z zgodbami, v katerih liki premagujejo težave, ali z igro, ki otrokom pokaže, da so neuspehi del učenja. Tako korak za korakom razvijajo strategije za vztrajanje in uspešno spoprijemanje z izzivi.

Razvijanje socialnih kompetenc

Področje socialnih kompetenc v okviru LifeComp spodbuja razumevanje drugih, empatijo in učinkovito komunikacijo – temeljne veščine, ki otrokom pomagajo samozavestno in varno delovati v družbenih okoljih.

• Spodbujanje konstruktivne komunikacije Otroci se učijo jasno izražati svoja čustva in potrebe ter hkrati aktivno poslušati druge. S pomočjo igre vadijo veščine, kot so upoštevanje pravil pogovora, izmenjevanje pri govorjenju, deljenje stvari in vljudna komunikacija. Igralne aktivnosti, pogovorni krogi in sodelovalne skupinske naloge ponujajo starosti primerne priložnosti za krepitev teh spretnosti. Konflikti so obravnavani skupaj, pri čemer otroci razvijajo in preizkušajo strategije za njihovo reševanje.
• Vzpostavljanje in ohranjanje odnosov Prijateljstva v vrtcu pogosto nastajajo spontano, vendar potrebujejo usmerjanje in podporo. Skupinske igre, vaje v parih ali sistem »starejšega prijatelja« spodbujajo interakcijo, deljenje in medsebojno pomoč. Sodelovalne oblike učenja krepijo spoštovanje in solidarnost. Pedagogi dejavno spremljajo te procese – s spodbujanjem pozitivnega vedenja, z usmerjanjem pri reševanju sporov ter z vzpodbujanjem otrok k sočutnemu in nenasilnemu vedenju.

Učenje učenja: razvijanje samouravnavanja in notranje motivacije

Področje »učenje učenja« v okviru LifeComp poudarja pomen samoregulacije, postavljanja ciljev in razvojne miselnosti. V prilagojeni obliki za predšolske otroke to pomeni podporo pri vztrajanju pri nalogah, ohranjanju motivacije in učenju iz napak.

• Postavljanje ciljev v vsakdanjem vrtčevskem življenju Tudi v vrtcu lahko otroci postavljajo preproste cilje, kot na primer »sestaviti sestavljanko do konca« ali »naučiti se napisati svoje ime«. Če otroke spodbujamo, da si zastavijo osebne cilje in ob uspehu to tudi prepoznamo, krepimo njihovo samozavest in občutek samoučinkovitosti.
• Spodbujanje razvojne miselnosti LifeComp poudarja pomen vztrajnosti in učenja iz napak. Otroci razvijajo miselnost rasti, ko doživijo, da se trud izplača in da so napake normalen del učenja. Pedagogi lahko to podprejo z spodbudnimi izjavami, kot so: »Poskusi še enkrat!« ali »Kaj si se naučil iz te napake?« Takšna komunikacija otrokom pomaga razvijati pozitiven odnos do učenja in razumevanje, da so izzivi priložnosti za rast.

Ustvarjanje varnega in spodbudnega okolja

Prilagoditev okvira LifeComp za predšolske otroke pomeni tudi oblikovanje okolja, ki aktivno podpira njihov osebnostni, socialni in čustveni razvoj. Takšno okolje temelji na občutku varnosti, zaupanju in pripadnosti.

• Varni prostori za čustveni izraz Otroci potrebujejo prostore, kjer lahko izražajo svoja čustva in jih predelujejo. Vzgojitelji lahko v igralnici uredijo t. i. »čustvene kotičke« ali umirjene kotičke, kamor se lahko otrok umakne, kadar ga preplavijo občutki ali se počuti negotovega. Tam so lahko na voljo čustvene kartice, pomirjujoči predmeti (npr. mehke žogice, plišaste igrače ali odejice) in vaje za dihanje, ki otroku pomagajo pri samouravnavanju.
• Pozitivna spodbuda in vsakodnevna krepitev vedenja Ko otroci pokažejo empatijo, potrpežljivost ali uspešno obvladajo čustva, naj vzgojitelji to vedenje jasno prepoznajo in pohvalijo. Pozitivne povratne informacije – kot so kratki pogovori, simbolične nagrade (npr. zvezdice poguma) ali osebna priznanja – pomagajo okrepiti samozavest otrok in spodbujajo trajno utrjevanje želenega vedenja.
• Vključevanje družine in skupnosti Tako kot okvir LifeComp poudarja socialno povezanost, je tudi v predšolski vzgoji ključna vključitev družin in širšega okolja. Vrtci lahko starše spodbujajo k uporabi strategij čustveno-socialnega učenja doma – denimo z vsakodnevnimi pogovori, skupnimi rutinami ali preprostimi vajami. Strokovni delavci lahko staršem nudijo ideje, gradiva in povratne informacije o tem, kako lahko ta razvoj nežno in igrivo podpirajo tudi v družinskem okolju.

Prilagajanje opazovalnih in evalvacijskih metod za mlajše otroke

Okvir LifeComp spodbuja samorefleksijo in samoocenjevanje v okviru vseživljenjskega učenja. V predšolskem obdobju pa je treba metode opazovanja in vrednotenja prilagoditi razvojni stopnji otrok – naj bodo otrokom prijazne, nevsiljive in ustrezne njihovi starosti.

• Opazovanje v vsakdanjih situacijah Vzgojitelji in vzgojiteljice opazujejo otroke v vsakodnevnih dejavnostih: pri prosti igri, skupinskih dejavnostih ali vodenih nalogah. Ugotovitve lahko sistematično beležijo z opazovalnimi listi, kontrolnimi seznami ali anekdotskimi zapisi, ki služijo tudi kot podlaga za nadaljnje pedagoško načrtovanje.
• Spodbujanje otrokom prilagojene refleksije Tudi majhni otroci se z ustrezno podporo lahko učijo razmišljati o svojih čustvih in vedenju. Preprosta vprašanja, kot so »Kaj te je danes razveselilo?« ali »Komu si danes pomagal/a?« spodbujajo otrokovo samospoznavanje in prve korake k samorefleksiji in prevzemanju odgovornosti. Ustrezno okolje za to so lahko vsakodnevni rituali, kot je pregled dneva v jutranjem ali zaključnem krogu.

Stalno strokovno izpopolnjevanje za vzgojitelje

Da bi bil okvir LifeComp učinkovito prilagojen potrebam otrok v vrtcu, morajo imeti strokovni delavci poglobljeno znanje o otrokovem razvoju in o praksah socialnega in čustvenega učenja. Stalno strokovno izobraževanje je ključno za to, da vzgojitelji pridobijo orodja in strategije, s katerimi lahko kompetence otrok razvijajo na smiseln in trajnosten način.

• Stalna usposabljanja na področju SČU Izobraževanja naj temeljijo na znanstveno utemeljenih pristopih in naj vključujejo praktične metode, kako SČU integrirati v vsakodnevne dejavnosti. Na ta način so vzgojitelji opolnomočeni, da socialno-čustvene kompetence otrok opazujejo, spodbujajo in jih ustrezno podpirajo.
• Vloga vzgojitelja kot zgleda vedenja Otroci se socialnih in čustvenih veščin v največji meri učijo z opazovanjem in posnemanjem. Zato je ključno, da strokovni delavci vsakodnevno kažejo spoštljivo komunikacijo, empatijo in čustveno samoregulacijo. Drža in vedenje vzgojitelja močno vplivata na to, katere vrednote, strategije in kompetence bodo otroci ponotranjili in uporabili v svojem življenju.

Socialno in čustveno učenje je strukturiran, a hkrati prilagodljiv pristop, ki otrokom pomaga razvijati temeljne življenjske veščine: prepoznavanje in uravnavanje čustev, postavljanje pozitivnih ciljev, izražanje empatije, gradnjo odnosov in sprejemanje odgovornih odločitev. Zgodnje otroštvo je ključno obdobje za razvoj teh kompetenc, saj se takrat oblikujejo temelji za kasnejši uspeh v šoli in življenju. Čeprav številni vrtci prepoznavajo pomen SČU, se spremljanje socialno-čustvenega razvoja pogosto obravnava kot nekaj, kar se zgodi sproti, v okviru vsakodnevnih dejavnosti, brez sistematične evalvacije pedagoškega delovanja. Včasih se SČU izvaja le v obliki posamičnih tedenskih dejavnosti, namesto da bi bilo vključeno v vse učne procese. Ker se majhni otroci učijo predvsem skozi interakcijo, opazovanje in igro, je nujen celosten pristop. Raziskave kažejo, da otroci, ki se že zgodaj vključijo v programe SČU, dolgoročno dosegajo boljše šolske rezultate, razvijejo višje samospoštovanje in so duševno bolj stabilni. Zato bi moralo biti socialno in čustveno učenje sestavni del vsakodnevnega vzgojno-izobraževalnega procesa v vrtcih.

Omejitve enournih dejavnosti SČU

Uporaba strukturiranih enot izvedbenih dejavnosti za socialno in čustveno učenje ima le omejen učinek. Socialne in čustvene kompetence ne nastajajo v izolaciji, temveč v stalnem medsebojnem delovanju z drugimi ljudmi in okoljem. Če je SČU umeščeno zgolj kot posamezna ura/teden v letni načrt in ne kot sestavni del vsakdanjika v vrtcu, izgubi svojo učinkovitost.

Ena glavnih težav izoliranega pristopa k SČU je razdrobljenost učenja. Otroci se učijo najbolje prek ponavljanja, doslednosti in uporabe v resničnih situacijah. Če je na primer uravnavanje čustev obravnavano zgolj v eni učni enoti, prenosa tega znanja v vsakdanje situacije, kot je konflikt med igro, pogosto ni. Socialno in čustveno učenje mora biti omogočeno skozi celoten potek dneva: med igro, pri poslušanju zgodb, v skupinskih dejavnostih in v stikih s strokovnimi delavci. Tako lahko otroci razvijejo globlje in bolj intuitivno razumevanje teh veščin.

Še ena pomembna omejitev enournega pristopa je pomanjkanje povezave z resničnim življenjem. Otroci se empatije, sodelovanja in samouravnavanja ne naučijo zgolj tako, da jih nekdo poučuje o teh pojmih. Te veščine razvijajo skozi dejanske izkušnje, s ponavljanjem v pristnih situacijah in s podporo odraslih, kadar pride do izzivov. Enourna dejavnost SČU lahko predstavi pojem prijaznosti, vendar so resnično učinkoviti tisti spontani trenutki – deljenje igrače, tolažba prijatelja, dogovarjanje za vrsto. Če je SČU vtkano v celoten dan, lahko strokovni delavci izkoristijo te naravne učne priložnosti in otrokom nudijo takojšnjo, smiselno podporo.

Tudi umetna ločitev SČU od drugih učnih področij zmanjšuje njegov učinek. Socialni in čustveni razvoj je tesno prepleten s kognitivnim učenjem. Otrok, ki se med učenjem matematike sooča s frustracijo, potrebuje podporo pri vztrajnosti. Skupinski naravoslovni projekt zahteva sodelovanje, potrpežljivost in komunikacijo. Literarne zgodbe pogosto predstavljajo like, ki se soočajo s konflikti, kar odpira prostor za pogovor o čustvih, empatiji in reševanju težav. Če je SČU omejeno zgolj na eno uro, se te pomembne povezave izgubijo – namesto da bi bile prepletene z vsemi vidiki učenja.

Poleg tega posamezna ura SČU v tednu ne upošteva vloge spontanih socialnih interakcij v vsakdanjem vrtčevskem okolju. Skupine otrok so dinamične in polne situacij, v katerih se socialna in čustvena doživetja nenehno odvijajo. Strukturirana ura SČU se pogosto ne ujema s trenutki, ko otrok dejansko potrebuje čustveno podporo. Če se otrok spopade s konfliktom zjutraj, lekcija o čustvih pa je načrtovana šele popoldne, je priložnost za neposredno učenje izgubljena. Kadar pa strokovni delavci načela SČU vključujejo v vsakodnevne interakcije, lahko na izzive odgovorijo v realnem času in otrokom pomagajo razumeti ter predelati čustva takoj, ko se pojavijo.

Nazadnje pa model "ena ura na dan" ali "enkrat tedensko" po nepotrebnem omejuje možnosti strokovnih delavcev za oblikovanje spodbudnega učnega okolja. SČU ni zgolj učenje metod ali veščin, temveč predvsem ustvarjanje prostora, v katerem se otroci počutijo varne, sprejete in razumljene. To pa zahteva nenehno negovanje odnosov, zgledno ravnanje s čustvi in kulturo sočutnega sobivanja – ne pa le posamezne ure dejavnosti.

Povzamemo lahko, da enkratne, iz vsakdanjega konteksta iztrgane učne aktivnosti ne morejo zagotoviti trajnega učinka. Tak pristop nima kontinuitete, je ločen od otrokovega vsakdanjega življenja, ni povezan z drugimi učnimi področji in ne zajame pomembnih spontanih učnih priložnosti. Da bi socialno in čustveno učenje resnično doseglo svoj namen, mora biti vključeno v vse vidike vrtčevskega vsakdana. Le tako lahko otroci te temeljne kompetence razvijajo na razvojno ustrezen, naraven in trajnosten način.

Zakaj spada SČU v vsako dejavnost vrtčevskega vsakdana

Alternativa fragmentiranemu pristopu je vključevanje socialnega in čustvenega učenja v vse vidike vrtčevskega dne. Nevroznanstvene raziskave potrjujejo, da se otroci najučinkoviteje učijo prek celostnih izkušenj, ki hkrati vključujejo čutila ter čustvene in kognitivne procese. Če je SČU stalni del vseh dejavnosti – od jutranjih ritualov, pripovedovanja zgodb in skupinske igre do usmerjenega učenja – otroci ves čas prejemajo spodbudne dražljaje, ki omogočajo trajno razvijanje socialno-čustvenih kompetenc. Učne teorije pomembnih razvojnih psihologov, kot so Vigotski, Piaget in Bandura, poudarjajo pomen učenja skozi socialno interakcijo, posnemanje in vodenje v skupnih dejavnostih. Praktični primeri iz programov, kjer je SČU sistematično vključeno v vsakdanje vzgojno delo, jasno kažejo: otroci, ki se z elementi SČU srečujejo v različnih vsakodnevnih situacijah, razvijejo boljše socialne veščine, večjo čustveno odpornost in dolgoročno dosegajo boljše učne rezultate.

Praktične strategije za vključevanje SČU v celoten potek dneva

Za celovito vključitev socialnega in čustvenega učenja v vrtčevski vsakdan lahko strokovni delavci uporabijo različne strategije. Učenje skozi igro naravno spodbuja razvoj komunikacije, reševanja problemov in čustvene samoregulacije. Pripovedovanje in branje zgodb ponuja bogat okvir za pogovor o čustvih, empatiji in etičnem ravnanju. Skupinske dejavnosti krepijo sodelovanje, timsko delo in reševanje konfliktov. Vaje čuječnosti pomagajo otrokom uravnavati čustva in razvijati samorefleksijo. Tudi igra na prostem prispeva k razvoju SČU, saj spodbuja socialne vezi, pogajalske spretnosti in samonadzor. Če vzgojitelji načrtno vključujejo načela SČU v vsakodnevne dejavnosti, ustvarjajo učno okolje, v katerem otroci neprestano razvijajo in utrjujejo ključne socialno-čustvene veščine.

Usposabljanje vzgojiteljev in izzivi pri uresničevanju SČU

Da bi bilo socialno in čustveno učenje uspešno vključeno v vsakdanje vzgojno-izobraževalno delo, morajo imeti vzgojitelji na voljo ciljno usmerjena izobraževanja in ustrezno podporo. Ključen je premik v miselnosti: SČU ne sme biti razumljeno kot ločen predmet, temveč kot temeljni del vseh vzgojno-izobraževalnih procesov. Vzgojno osebje mora biti opremljeno s praktičnimi strategijami, ustreznimi materiali in orodji za opazovanje in spremljanje razvoja socialno-čustvenih kompetenc. Pomembno vlogo ima tudi vključevanje staršev, saj otroci največ pridobijo, kadar se načela SČU dosledno živijo tako v vrtcu kot doma. Za premagovanje odpora do tovrstnih sprememb v vzgojni praksi bo potrebna močna zagovorniška podpora, ustrezni politični okvirji in tesno sodelovanje med strokovnimi delavci, vodstvi ustanov in družinami.

Zaključek

Da bi otrokom omogočili celostni razvoj na socialnem in čustvenem področju, mora biti socialno in čustveno učenje vključeno v vse dejavnosti vrtčevskega vsakdana, ne pa omejeno na posamezne, ločene učne enote. Le celosten pristop otrokom omogoča, da SČU načela ponotranjijo skozi stalno ponavljanje, praktično uporabo v vsakdanjih situacijah in povezovanje z vsemi področji učenja. Ključno vlogo imajo vzgojitelji, ki morajo SČU dosledno vključevati v vzgojno delo in pri tem sodelovati tudi s starši. Če je SČU razumljeno kot temeljni del zgodnjega otroštva in vgrajeno v celotno vzgojno-izobraževalno zasnovo ustanove, to dolgoročno spodbuja duševno blagostanje in uspešnost otrok. Odgovornost za uresničevanje teh ciljev pa ne nosijo le vrtci. Tudi oblikovalci politik morajo zagotoviti ustrezne strukturne pogoje, ki bodo omogočili trajnostno in kakovostno izvajanje teh ključnih učnih procesov.

1. Baron-Cohen, S. (2012). Zero Degrees of Empathy: A New Theory of Human Cruelty and Kindness. Penguin Books.
2. Bierman, K. L., Motamedi, M. (2015). SEL Programs for Preschool Children. In J. Durlak, C. Domitrovich, R. P. Weissberg, and T. Gullotta (Eds.), The Handbook of Social and Emotional Learning: Research and Practice (pp. 135-150). Guilford Press.
3. Bodrova, E., Leong, D. J. (2008). Developing Self-Regulation in Kindergarten - Can We Keep All the Crickets in the Basket? Young Children, 1-2.
4. CASEL. www.casel.org
5. Conte, E., Cavioni, V., Ornaghi, V., Agliati, A., Gandellini, S., Santos, M. F., Santos, A. C., Simoes, C., Grazzani, I. (2023). Supporting Preschoolers' Mental Health and Academic Learning through the PROMEHS Program: A Training Study. Children, 10, 1070. https://doi.org/10.3390/children10061070
6. Feldman Barrett, L. (2017). How Emotions Are Made: The Secret Life of the Brain. Pan Macmillan.
7. Ferreira, M., Reis-Jorge, J., Batalha, S. (2021). Social and Emotional Learning in Preschool Education - A Qualitative Study with Preschool Teachers. International Journal of Emotional Education, 13(1), 51-66.
8. Goleman, D. (1996). Emotional Intelligence. Bantam Books.
9. Joint Research Centre. LifeComp framework. https://joint-research-centre.ec.europa.eu/lifecomp_en
10. Lindquist, K. A., Wager, T. D., Kober, H., Bliss-Moreau, E., Feldman Barrett, L. (2012). The brain basis of emotion: A meta-analytic review. Behavioral and Brain Sciences, 35(3), 121-143.
11. Martinsone, B., Supe, I., Stokenberga, I., Damberga, I., Cefai, C., Camilleri, L., Bartolo, P., O'Riordan, M. R., Grazzani, I. (2022). Social Emotional Competence, Learning Outcomes, Emotional and Behavioral Difficulties of Preschool Children: Parent and Teacher Evaluations. Frontiers in Psychology, 12, 760782. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2021.760782
12. Morganti, A., Pascoletti, S., Signorelli, A. (2024). Injecting Social and Emotional Learning in Daily Teaching-Learning Practices: The SEL Injection Approach (S.I.A.). Italian Journal of Special Education for Inclusion, XII(1), 79-89. https://doi.org/10.7346/sipes-01-2024-07
13. Zhou, P. K. (2023). Influence of Social Emotional Learning Curriculum on Preschoolers' Mental Health in School-Setting: A Mixed-Methods Study. Psychology, 14, 1793-1809. https://doi.org/10.4236/psych.2023.1412105

»Zavedno učimo tisto, kar vemo; nezavedno učimo tisto, kar smo.«

Kdo je vzgojitelj v vrtcu? Korthagen (po Tatalović idr., 2023) nenehno odpira vprašanje profesionalne identitete vzgojiteljev in poskuša odgovoriti na vprašanje, kdo je dober vzgojitelj. Poudarja, da dobimo kakovosten odgovor, če zastavimo dve vprašanji: katere so temeljne lastnosti dobrega vzgojitelja in kako lahko vzgojiteljem pomagamo, da jih dosežejo? Prav zato je zdaj pravi trenutek, da si ta vprašanja zastavimo in poskusimo ponuditi nekaj odgovorov.

Vzgojitelj v vrtcu je strokovnjak, ki načrtuje, organizira in skupaj z otroki soustvarja vsakodnevni vzgojno-izobraževalni proces. Poleg znanja, ki ga je pridobil med študijem in usposabljanji, mora biti pripravljen na nepričakovane situacije – take, za katere vnaprej ni recepta ali teoretične razlage. Takrat mu pomagajo njegove kompetence: to je znanje, veščine in odnos, ki mu omogočajo, da se znajde in najde ustrezno rešitev.

Biti kompetenten ne pomeni le, da nekaj znaš, ampak tudi, da znaš to znanje in veščine uporabiti ob pravem času in na pravi način. To pomeni znati ukrepati v zahtevnih situacijah, razumeti, kako vplivati na spremembe in hkrati ohranjati strokovnost in odgovornost. Kompetenten vzgojitelj je tisti, ki zna ustvarjati varno in spodbudno okolje, je prilagodljiv, rad sodeluje, zna prisluhniti otrokom, staršem in sodelavcem ter pri svojem delu izkazuje občutek za skupnost. Razvoj strokovnih kompetenc je zato vedno povezan z odprtostjo do okolja in pripravljenostjo na učenje iz vsakodnevnih izkušenj.

Kompetentnost vzgojitelja se najprej odraža v zadovoljstvu otrok v skupini. Otrok, katerega potrebe so zadovoljene in ki se počuti varno ter sprejeto, se uči lažje in spontano napreduje v razvoju. Kompetenten vzgojitelj si ves čas postavlja vprašanje »Zakaj?«.

Na primer:

• Zakaj otroci jokajo ob ločitvi od staršev?
• Zakaj jim je morda v vrtcu kdaj dolgčas?
• Zakaj komaj čakajo, da gredo domov?

Prav ta nenehna radovednost in pripravljenost na razmislek je bistveni del strokovne vloge vzgojitelja. Dober vzgojitelj si prizadeva, da svojo prakso vidi takšno, kot je, in se sprašuje, kako jo lahko izboljša.

Ker je včasih težko samostojno oceniti, kaj deluje dobro in kaj ne, je dragoceno, da si vzgojitelji pomagajo s »kritičnim prijateljem« – sodelavcem, ki ponudi pogled z drugega zornega kota. Prav tako pomembna je veščina poslušanja: poslušanja otrok, sodelavcev, samega sebe in celotnega dogajanja v vrtcu.

Kompetenten vzgojitelj je strokovnjak z znanjem, spretnostmi in držami, ki so usmerjene v otrokovo dobrobit in razvoj. Otrok je vedno v središču njegove pozornosti: le tako ga lahko resnično razume in mu pomaga, da v varnem in spodbudnem okolju razvije svoj polni potencial. Vzgojitelj je v tem smislu vodja, soustvarjalec otrokovega učenja in razvoja ter raziskovalec lastne prakse. Kompetentnost pa ni nekaj statičnega. Gre za proces, ki se razvija in raste. Zato je za vzgojitelja ključna pripravljenost na vseživljenjsko učenje, raziskovanje in nenehno strokovno rast.

»Dobro počutje učiteljev, dobro počutje otrok«

Poleg temeljnih kompetenc, ki jih mora imeti vsak vzgojitelj (na primer interakcija, vključevanje, spoštovanje raznolikosti in demokratičnih vrednot, načrtovanje in vrednotenje; učne strategije; učno okolje, strokovno izpopolnjevanje ter sodelovanje z družino in skupnostjo), ima na proces vzgojno-izobraževalnega dela velik vpliv tudi osebnost vzgojitelja, njegova stališča ter določene vseživljenjske kompetence (Tatalović Vorkapić, 2017). Med njimi imajo posebno težo socialno-čustvene kompetence (CASEL) ter osebne, socialne in kompetence učenja učenja (LifeComp).

Socialno-čustvene kompetence se razvijajo že v zgodnjem otroštvu in so ključne za uspeh v življenju – enako velja tudi za vzgojitelje. Pomagajo pri osebnem in poklicnem uspehu, hkrati pa vplivajo tudi na kakovost odnosov z okoljem in prispevajo k zmanjševanju stresa. Prav tako so temeljna kompetenca za prihodnost vzgojitelja, ki mora biti vedno pripravljen na spremembe in vseživljenjsko učenje. Gre za skupek kompetenc, ki so nujen pogoj za visoko raven dobrega počutja in duševnega zdravja vzgojitelja. To pa neposredno vpliva tudi na dobro počutje in duševno zdravje otrok v predšolskem obdobju.

Razmišljanje o sebi, tako o sebi osebno, kot o sebi kot strokovnjaku. Ko razmišljate o razvijanju in spodbujanju osebnih kompetenc pri otrocih v zgodnjem in predšolskem obdobju, se najprej ustavite pri sebi – pri svojih osebnih kompetencah.

• Kaj so?
• Ali jih res imam?
• Sem zadovoljen/zadovoljna s tem, kako jih uporabljam v svojem osebnem in poklicnem življenju?
• Imam prostor za njihov razvoj?
• V katero smer in na kateri ravni bi jih bilo dobro nadgraditi?
• Kako naj se tega lotim?
• In še mnoga druga vprašanja, ki se porajajo ob razmisleku o sebi.

Da bi lahko vzgojitelji in vzgojiteljice pozitivno vplivali na otroke in jim služili kot zgled, je izjemno pomembno, da imajo razvito čustveno zrelost in sposobnost obvladovanja lastnih čustev. Pomembno je, da razvijajo visoko stopnjo samospoznanja in odpornosti. Ker vzgojitelji preživijo velik del svojega časa z otroki, pomembno vplivajo na njihov razvoj na vseh področjih. Posamezniki, ki imajo razvite socialne in čustvene spretnosti, praviloma vzpostavljajo veliko boljše odnose z otroki.

Poleg ključnih veščin in kompetenc je nujno, da imajo vzgojitelji možnost dodatnega izobraževanja in dostop do programov, ki spodbujajo razvoj socialnega in čustvenega učenja pri otrocih. Med ključnimi spretnostmi, ki so pri tem posebej pomembne, so: sposobnost ocenjevanja otrokovega socialnega in čustvenega počutja, čustvena pismenost ter ustvarjanje programov in kurikulov, usmerjenih v krepitev teh kompetenc. Osebno področje kompetenčnega okvira LifeComp se osredotoča na samozavedanje, čustveno uravnavanje in odpornost.

Samozavedanje pomeni sposobnost prepoznati in razumeti lastna čustva, interese, vrednote in močne strani. Posamezniki, ki imajo razvito to spretnost, lažje razumejo, kako njihova čustvena stanja vplivajo na vedenje in odločitve. Samospoznanje vključuje tudi zavedanje svojih prednosti in slabosti, kar pomaga pri postavljanju realnih ciljev in razvijanju notranje motivacije. Razumevanje lastnih čustev in vrednot posamezniku omogoča, da se osredotoči na svoje osebne cilje ter izboljšuje čustveno uravnavanje.

Čustveno uravnavanje zajema spretnosti, potrebne za obvladovanje čustev in vedenja, kot so nadzorovanje impulzivnih reakcij, obvladovanje stresa in vztrajnost ob izzivih. Učinkovito uravnavanje posamezniku pomaga, da ostane osredotočen na cilje in se lažje spoprijema z različnimi stresnimi situacijami. To področje spodbuja tudi razvoj pozitivnih navad in odpornosti, ki sta bistvenega pomena za uspešno premagovanje življenjskih izzivov.

Psihološka odpornost (rezilientnost) je pojem, ki ga povezujemo s uspešnim prilagajanjem v zahtevnih situacijah. V psihološkem smislu označuje različne vidike, med drugim okrevanje po travmatičnih izkušnjah, premagovanje neuspehov in obvladovanje stresa, da lahko človek učinkovito opravlja življenjske naloge. Odpornost tako pomeni vzorce pozitivnega prilagajanja ali razvoja, ki se pokažejo v okoliščinah, ki so neugodne ali težavne. Odpornost ni statičen pojem, temveč proces – interaktiven in kompleksen, pri katerem moramo prepoznati in negovati varovalne dejavnike. Med te spadajo vztrajnost, upanje, pozitivna pričakovanja, optimizem, usmerjenost k ciljem in motivacija ter želja po učenju.

Da bi lahko v vrtcih uspešno podpirali socialno in čustveno učenje otrok v zgodnjem in predšolskem obdobju, je zelo pomembno, da imajo tudi vzgojitelji visoko razvite enake kompetence. Zato so bili razviti programi, ki spodbujajo samozavedanje, uravnavanje čustev in odpornost pri vzgojiteljih. Na ta način lahko odrasli hkrati služijo kot učinkoviti zgledi otrokom in kompetentno razvijajo iste sposobnosti pri njih. Eden takih programov je RULER (ang. recognizing, understanding, labelling, expressing, and regulating emotions; Hoffman idr., 2020). Njegov cilj je priprava in usposabljanje vzgojiteljev za izvajanje SČU ter za izboljšanje veščin obvladovanja čustev, ki so zajete v samem akronimu. Program uči vzgojitelje, kako v vsakdanjih situacijah izražati in sporočati svoja čustva, kako spoštovati in spodbujati čustva ter misli otrok in kako jih učinkovito uravnavati. Vse to pomembno vpliva tako na osebni kot na poklicni razvoj vzgojiteljev.

Drugi primer je program PROMEHS (Tatalović Vorkapić, Colomeischi & Ornaghi, 2023), ki temelji na teoriji socialno-čustvenih kompetenc CASEL in opisuje pet dimenzij: samozavedanje, samouravnavanje, zavedanje drugih, odnose z drugimi in odgovorno odločanje. Program poudarja pomen razvoja vseh petih dimenzij socialno-čustvenih kompetenc pri vzgojiteljih, da bi ti lahko enako učinkovito razvijali te kompetence pri otrocih. Ključno pri tem je usposabljanje, saj se skozi izobraževanja pridobijo kompetence, ki ne vodijo le do učinkovitejšega vzgojno-izobraževalnega dela z otroki, temveč prispevajo tudi k višji ravni dobrega počutja in duševnega zdravja tako otrok kot tudi vzgojiteljev.

Ta dva programa, in tudi drugi podobni, jasno govorijo v prid uvajanju programov za socialno in čustveno učenje, saj spodbujajo čustveno inteligenco in izboljšujejo kakovost pedagoškega dela. Vzgojitelji, ki imajo dobro razvite čustvene kompetence, lažje prepoznajo močne in šibke strani otrok in lahko svoje delo bolje prilagodijo njihovim potrebam. Poleg dela z otroki pa je zelo pomembna tudi redna komunikacija in sodelovanje s starši. To pa zahteva razvite socialne in čustvene spretnosti, saj se je treba pogosto spoprijeti z izzivi, razreševati konflikte in skupaj iskati ustrezne rešitve.

Danes vemo, da so raziskave in tudi sama praksa v vrtcih pokazale, da sta čustvena inteligentnost in čustvena kompetentnost vzgojiteljev eden ključnih dejavnikov pri obvladovanju stresa in občutkov izgorelosti. Te kompetence pomembno vplivajo na kakovost dela in na komunikacijo vzgojiteljev – tako med seboj kot tudi z otroki in njihovimi starši oziroma družinami.

Od tega, kako razvite so čustvene kompetence, je veliko odvisno: predvsem ali znamo čustva pravočasno prepoznati, jih ustrezno izraziti in uravnavati. Prav te spretnosti določajo, kako se vzgojitelji odzovemo v zahtevnih situacijah, kako doživljamo stresne dogodke in katere poti iskanja rešitev nam sploh pridejo na misel. Vse to je odločilnega pomena tudi za občutek, ali se znajdemo pred nevarnostjo poklicne izgorelosti. Razvite čustvene kompetence pa dajejo vzgojiteljem tudi več občutka nadzora nad svojim delom in krepijo medsebojno podporo v kolektivu. Zanimivo je, da so čustvene kompetence lahko, odvisno od tega, kako razvite so, tako rizični dejavnik (če so šibko razvite) kot tudi zaščitni dejavnik (če so dobro razvite). To velja tako za poklicno delo vzgojiteljev kot tudi za njihovo osebno življenje, počutje in duševno zdravje.

Kot rdeča nit se iz tega pokaže, da je ohranjanje duševnega zdravja ključno za dobro počutje zaposlenih. Hkrati pa moramo imeti vedno pred očmi posebnosti dela v vrtcih – kulturni kontekst, značilnosti izobraževalnega sistema in politike posamezne države so pomembni dejavniki, ki določajo kakovost vzgojnega dela in možnosti za ustrezno prilagajanje vzgojiteljev. Dobro vemo, da je stres eden glavnih dejavnikov, ki slabi duševno zdravje in odpornost. Zato je ključnega pomena zagotoviti vzgojiteljem pogoje, v katerih lahko razvijajo kompetence za učinkovitejše spoprijemanje z različnimi izzivi. Številne raziskave potrjujejo, da sta čustvena kompetentnost in odpornost med seboj tesno povezani – obe pa sta povezani tudi s stresom. Ljudje, ki razvijajo čustvene kompetence in čustveno inteligentno vedenje, so praviloma tudi bolj odporni in lažje ohranjajo dobro splošno delovanje v vsakdanjem življenju.

Ena ključnih kompetenc je nedvomno že omenjena psihološka odpornost. Prav motivacija in notranje vrednote vzgojiteljev spodbujajo čustvene in strokovne kompetence, ki so temelj za razvoj odpornosti. Ta jim omogoča, da se soočajo s stresorji in da morebitne negativne situacije preoblikujejo v osebne in poklicne izkušnje, ki jim pomagajo pri nadaljnjem delu. Odpornost se razvija ob hkratnem vplivu pozitivnih in negativnih dejavnikov – odvisno od tega, kako se posameznik nanje odzove. Nanjo vplivajo tako osebni viri kot tudi zunanji dejavniki. Povezanost med pozitivnimi čustvi, odpornostjo in nižjimi ravnmi stresa na eni strani ter negativnimi čustvi, nižjo psihološko odpornostjo in višjimi ravnmi stresa na drugi, jasno kaže, kako pomembne so čustvene kompetence za razvoj odpornosti. Na podlagi navedenega je očitno, da so čustvene kompetence ključne za ohranjanje duševnega zdravja na delovnem mestu, še posebej v okoljih z visoko stopnjo stresa. Zato je pomembno sistematično krepiti kompetence vzgojiteljev na področju duševnega zdravja in dobrega počutja (Tatalović Vorkapić & Pereša, 2024).

Ker institucionalna vzgoja pomeni, da otroci velik del dneva preživijo v ustanovah za zgodnje in predšolsko izobraževanje, je vedenje vzgojiteljev do otrok ter način, kako izražajo pozitivna in negativna čustva, izjemno pomembno. S strategijami načrtovanja in vodenja vzgojno-izobraževalnega procesa vzgojitelji otrokom prenašajo svoja stališča, vrednote in način razmišljanja, kar v veliki meri oblikuje otrokove vzorce zaznavanja. Iz tega izhaja, da je otrokovo oblikovanje optimističnega odnosa do življenja močno odvisno od tega, koliko se v svojem okolju srečuje s pozitivnimi zgledi. Poleg staršev imajo pri tem odločilno vlogo tudi vzgojitelji, saj s svojim vedenjem pomembno vplivajo na otrokov pogled na svet. Aktivno sodelovanje v praktičnih dejavnostih, ki so povezane z otrokovimi življenjskimi izkušnjami, krepi otrokovo samozavest in občutek kompetentnosti. Če ob tem poudarimo in ovrednotimo otrokove napore in dosežke, učenje postane pozitivna izkušnja, ki ga spodbuja k nadaljnjemu raziskovanju in učenju.

Vzgojitelji kot modeli čustveno kompetentnega vedenja z visoko ravnijo odpornosti bistveno močneje vplivajo na možnosti razvoja enakih kompetenc in vedenj pri otrocih, s katerimi delajo. V vzgojno-izobraževalnem okolju, ki spodbuja odpornost, so otroci sprejeti kot posamezniki, ki lahko odločajo in sodelujejo pri lastnem socialnem delovanju v procesu, pa tudi pri načinu, ciljih in vsebini svojih dejavnosti in učenja. Pri tem imajo ključno vlogo prav vzgojitelji, saj zagotavljajo motivacijo in podporo. Ko otrokom omogočijo, da sami izbirajo in odločajo, ter ko ob tem prepoznajo njihov trud in dosežke, jim sporočajo, da nanje gledajo pozitivno in da imajo do njih visoka pričakovanja. Rezultat takšnega delovanja in odnosa so otrokovi uspešni dosežki in pozitivni izidi.

P1 Samouravnavanje

P1.1 Zavedanje in izražanje lastnih čustev, misli, interesov, vrednot in vedenja

Resnična zgodba Preplavljen s čustvi

Vzgojiteljica/vzgojitelj X vstopi v skupino. Danes ima otrok Y rojstni dan. Y je zelo vznemirjen. Vzgojiteljica/vzgojitelj začne z običajnimi »rojstnodnevnimi pripravami«. Pripraviti je treba poseben rojstnodnevni stol in krono. Na voljo so piškoti, zapeli bodo pesmice.

Nenadoma otrok Z zavpije: »Rojstni dnevi so neumni! Otrok Y je neumen, ne maram ga!«

Otrok Y začne jezno vpiti nazaj, oba otroka se zapleteta v prepir.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljica/vzgojitelj X prepozna svoj čustveni odziv na konflikt in ostane mirna/miren. Globoko vdihne in se izogne impulzivnemu odzivu. Situacijo nagovori z umirjenim tonom. Otroku Z pove, da razume, kako je razburjen, otroku Y pa, da je povsem razumljivo, da se je v taki situaciji razjezil. Nato oba povabi k pogovoru o tem, kaj lahko storijo. S tem, ko vzgojiteljica/vzgojitelj pokaže čustveno zavedanje in sposobnost uravnavanja svojih odzivov, ustvari varno in spodbudno vzdušje. Takšni trenutki so priložnost, da otroke učimo, kako ravnati s svojimi čustvi in odnosi. Tudi ko pride do konflikta, jih lahko vodimo k pozitivnim/učinkovitim rešitvam.

P1.1 Zavedanje in izražanje lastnih čustev, misli, interesov, vrednot in vedenja

Resnična zgodba Slaba novica

Vzgojiteljica/Vzgojitelj A. je prejela/prejel nujen telefonski klic. Njena/Njegova mama je imela nesrečo in so jo odpeljali v bolnišnico. Nenadoma se počuti zelo šibko in čuti, da je na robu solz. Ko se vrne v igralnico, jo/ga otroci že nestrpno čakajo, saj želijo začeti zabavne gibalne igre, ki so jih izbrali pred klicem.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljica/Vzgojitelj A. mora najprej prepoznati in sprejeti svoja čustva ter si vzeti trenutek, da se umiri. Lahko naredi nekaj globokih vdihov in se v sebi opomni: »To je težko, in prav je, da to občutim.« Če je potrebno, lahko poišče podporo pri sodelavki ali sodelavcu. Pomembno je, da v zahtevni situaciji pokaže samorefleksijo in sposobnost čustvene regulacije.

P1.2 Razumevanje in uravnavanje osebnih čustev, misli in vedenja, vključno z odzivi na stres

Resnična zgodba Pogovor s sodelavcem

Čas je za kosilo. Otroci so se vrnili z igrišča in se pripravljajo na obrok. Pogrinjajo mize in delijo hrano, medtem pa vzgojitelji spremljajo in preverjajo, ali kdo potrebuje pomoč. Deček F. je izbirčen in današnje kosilo mu ni všeč. Odločno noče jesti. Vzgojiteljica A. ga poskuša prepričati, naj vsaj poskusi, vendar je F. trmast. A. mu nato ponudi piškot, da ne bi ostal lačen. Vzgojiteljica B. pa meni, da je to napačno – tako v odnosu do dečka kot tudi do ostalih otrok.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljica B. naj pokaže razumevanje in uravnavanje čustev, spoštovanje do sodelavke ter usmerjenost k reševanju problema, da se izogne impulzivni kritiki. Obe vzgojiteljici naj prepoznata skupni cilj – kaj je najboljše za dečka F. in za skupino kot celoto. Vzgojiteljica B. lahko uporabi t. i. jaz-sporočila, da se izogne obrambni drži vzgojiteljice A.

P1.2 Razumevanje in uravnavanje osebnih čustev, misli in vedenja, vključno z odzivi na stres

Resnična zgodba S pomočjo sodelavke

Vzgojiteljica A. se že nekaj minut pogovarja z otrokom C., ki kljub opozorilom ne preneha metati kock po igralnici. A. se trudi pojasniti, da to moti celo skupino in je tudi nevarno. C. pa vedenja ne spremeni. A. postaja vse bolj vznemirjena in začne povzdigovati glas. V tem trenutku pristopi vzgojiteljica B., se A. na kratko nežno dotakne po roki in mirno reče:

»A., mi lahko pomagaš? Pozabila sem prinesti steklenico z vodo iz kuhinje.«

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljica A. naj prepozna lastno stresno reakcijo, sprejme pomoč in izkoristi prekinitev kot priložnost za samoregulacijo čustev in vedenja. Lahko si vzame trenutek, da se umakne iz situacije in se umiri, preden nadaljuje. Reakcija vzgojiteljice B. pa lepo pokaže pomen sodelovanja in pripravljenosti nuditi podporo sodelavcem – s tem je ustvarjeno varnejše in bolj konstruktivno okolje tako za vzgojitelje kot za otroke.

P1.2 Razumevanje in uravnavanje osebnih čustev, misli in vedenja, vključno z odzivi na stres

Resnična zgodba Soočanje z jezo

X. je vzgojitelj/vzgojiteljica v vrtcu. Pogosto mu/ji je težko ostati miren v stresnih trenutkih. Zato se obrne na M., vodjo vrtca, in jo prosi za podporo: »M., zelo me je sram, a opažam, da se včasih razburim, kadar pride do konflikta med otroki ali ko se počutim preobremenjenega/preobremenjeno v svoji vlogi. To vodi v situacije, kjer ne zmorem dobro obvladovati svojih čustev. Prejšnji petek sem na koncu celo zavpil pred skupino.«

M. odreagira mirno in opogumljajoče. Brez obtoževanja opozori, da agresivno vedenje škoduje otrokom in je nesprejemljivo. Hkrati pa X. opolnomoči z uporabnimi nasveti.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

M. lahko začne tako, da izrazi priznanje X. za njegovo/njeno odprtost in pripravljenost poiskati podporo. M. lahko ponudi konstruktivne povratne informacije in podporo ter na strokoven in ne obsojajoč način poudari pomen ohranjanja mirnosti. Vodja vrtca s tem gradi varno in spodbudno okolje, v katerem se X. počuti opogumljenega/opogumljeno, da izboljša svoje uravnavanje čustev in zmanjša stresne odzive.

P1.3 Goji optimizem, upanje, odpornost, samozavest in občutek smisla za podporo učenju in delovanju.

Resnična zgodba Poskočna bolha

Nekega jutra pride vzgojiteljica M. v igralnico z zelo majhno »kitaro« v roki. Otroci so radovedni. Preštejejo strune. Ta kitara jih ima samo štiri! Skupaj začnejo raziskovati in ugotovijo, da je to ukulele. Izvedo celo, da smešno ime »ukulele« pomeni »poskočna bolha«. Skupaj z M. si začnejo izmišljati kratko pesmico o veseli poskočni bolhi. Otroci obožujejo ukulele in so zelo ponosni na svojo lastno pesem. Vsako popoldne M. za nekaj minut zaigra na ukulele. Nikoli ne pozabi zaključiti z »bolhino pesmijo«. Otroci zraven zapojejo ali zamrmrajo pesem. Nekateri začnejo plesati, poskakovati ali ploskati v ritmu. Drugi veselo poslušajo, ne da bi prekinili svoje trenutne dejavnosti.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljica M. naj skrbno spremlja vse spremembe in dejavnosti v skupini, ki so pripeljale do pozitivnega razpleta, saj se je nova situacija spremenila v spodbudno in pozitivno učno izkušnjo. Do otrok lahko izrazi navdušenje in hvaležnost ter jim prizna, da so skupaj ustvarili nekaj novega in dobrega. Otroke je smiselno pohvaliti za njihovo naravno radovednost, zbranost in dejavnost pri učenju. Poleg tega se lahko ta situacija uporabi za krepitev povezanosti in občutka pripadnosti skupini. Vzgojiteljica je vzor, ki izžareva pozitivna čustva in kaže pozitivno vedenje.

P1.3 Goji optimizem, upanje, odpornost, samozavest in občutek smisla za podporo učenju in delovanju.

Resnična zgodba Preverjanje energije

Vzgojiteljica/Vzgojitelj G. obožuje umetnost in slikanje, barvanke pa ji/mu niso preveč pri srcu.

A danes otrokom ponudi kopije risbe baterije. Nekateri otroci takoj prepoznajo, kaj je na sliki.

»Ha, to je za avto!« vzklikne X. (4;9).

G. se nasmehne. »Zakaj pa imajo avtomobili baterijo?«

V skupini se razvije živahna razprava. Otroci govorijo o »energiji«, o tem, kako baterija »zažene« motor ali celo poganja avto.

»In baterijo je treba napolniti,« razloži Y. (5;2).

Y nadaljuje, »Moja mama ima e-kolo. Staro je. Baterijo mora pogosto polniti!«

G. se spet nasmehne. »Prav to je bistvo! Vse baterije je treba polniti.«

Nato G vpraša, »Si lahko predstavljate, da ste sami baterija?«

G nadaljuje, »Kaj potrebujete, da ste polni energije? Če želite, lahko uporabite list in narišete ali naslikate svoje ideje.«

Otroci z veseljem začnejo ustvarjati.

Y. ponudi list tudi G. in jo/ga vpraša, »Ali lahko napolniiš tudi svojo baterijo?«

G. je presenečena/presenečen, a se pridruži.

Zvečer G. sedi v kuhinji in zamišljeno gleda svojo narisano baterijo.

»No, je napol prazna ali napol polna?« si zašepeta.

Po kratkem premoru doda, »Očitno bi morala/moral poiskati še več virov energije, da jo napolnim …«.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

To je eden od primerov, kjer lahko vzgojitelj prepozna ustvarjalnost in odprtost za nove situacije ter otrokove odzive. Vse to je vredno spodbujati in sprejemati z odprtimi rokami. Otroci obožujejo nove, spodbudne situacije, ideje in materiale, zato je priporočljivo, da je vzgojitelj vedno pozoren na te priložnosti ter otroke vključuje v soustvarjanje učnih izkušenj. Poslušajmo glasove otrok! Obenem lahko to dejavnost povežemo z našimi človeškimi potrebami po počitku in obnavljanju energije za nov dan. Vzgojitelj s tem daje odličen zgled, kako poskrbeti zase in hkrati otrokom pokaže, da je polnjenje »baterij« pomembno za vse nas.

P1.3 Goji optimizem, upanje, odpornost, samozavest in občutek smisla za podporo učenju in delovanju.

Resnična zgodba Darilo veselja

Poletje je. Otroci in vzgojitelji se pripravljajo na prireditev, na katero bodo povabili vse starše. Vsak dan vadijo pesmi in recitacije, ki so jih skupaj izbrali in jih bodo predstavili na dogodku. Vzgojitelj P. jih spremlja na kitari, vzgojiteljici Z. in L. pa pomagata pri recitacijah in nastopih. Ves trud se obrestuje! Skupno petje postaja vedno bolj ubrano, otroci pa krepijo svoje spretnosti v recitaciji in igri. Zjutraj vsi komaj čakajo, da se spet začne vaja.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

V takšni situaciji je priporočljivo, da vzgojitelji otroke spodbujajo k zavedanju, da vsi skupaj stremijo k istemu cilju, ter izpostavijo povezanost in sodelovanje pri skupnem delu. Vsak otrok in vsak vzgojitelj ima v tej nalogi svojo vlogo, za katero je lahko odgovoren, kar dodatno krepi občutek pripadnosti in skupne odgovornosti. Vsi vzgojitelji – P., Z. in L. – so v tem primeru otrokom zgled s svojim sodelovanjem, medsebojnim spoštovanjem in usklajenim delom pri isti nalogi.

P2 Prožnost

P2.1 Pripravljenost za pregled mnenj in ukrepov ob novih dokazih

Resnična zgodba Sprememba miselnosti

Vzgojiteljica K. ima zelo rada živali in rastline. Pajkov pa ne mara, saj misli, da so grdi, zlobni in da po stropih ter stenah puščajo prašne lepljive mreže. Ko se pojavi nova projektna ideja z naslovom Naši mali pomočniki v hiši in na vrtu, si otroci želijo izvedeti več o žuželkah. Zelo radovedni so tudi glede pajkov.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojitelji naj se zavedo svojih odporov in strahov glede različnih stvari, ki pa so lahko otrokom zelo zanimive. To se lahko pokaže v pogovorih z otroki, njihovimi starši ali drugimi vzgojitelji. Ko se vzgojitelj sooči z otrokovim zanimanjem za nekaj, kar pri njem sproža nelagodje, ima več možnosti, kako se lotiti učne situacije.

Ena možnost je, da poskusi premagati odpor ali strah in se sam pripravi na to temo. Druga možnost je, da dejavnost izvede skupaj s sodelavcem, ki do pajkov (ali drugega vira strahu) čuti manj odpora. Tretja možnost je, da v vrtec povabi strokovnjaka, ki otrokom na primeren način predstavi temo. Vedno pa je mogoče uporabiti tudi številne slikanice in drugo ustrezno gradivo.

P2.2 Razumevanje in sprejemanje novih idej, pristopov, orodij in ukrepov v odziv na spreminjajoče se okoliščine

Resnična zgodba Prekinitev rutine

Pozna jesen je, dnevi so kratki, megleni in turobni. Sonce se pokaže le sredi dneva in izgine že zgodaj popoldne – ravno v času med kosilom, popoldanskim počitkom in malico, ko urnik predvideva, da otroci ostanejo v igralnici. V obeh vrtčevskih skupinah s štiri- in petletniki pa večina otrok že ne počiva več. Med obroki se zato nekateri otroci pritožujejo vzgojiteljici N., da bi radi šli ven, dokler je še svetlo. N. in njena sodelavka se odločita, da bosta prekinili ustaljeno rutino. Otroci lahko po kosilu sami izberejo, ali bodo šli na igrišče. Kadar je vreme slabo ali pa otrok želi počivati, lahko ostane v notranjih prostorih. Vzgojiteljici se izmenjujeta pri nadzoru otrok, ki so zunaj in znotraj.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Sodobni kurikulumi poudarjajo pomen otroškega glasu, njihovih interesov in potreb – ob tem pa moramo vedno upoštevati osnovne pogoje za njihov razvoj. Prav to je naredila vzgojiteljica N., ko je skupaj s sodelavko prisluhnila otrokom in prilagodila rutino. Pri organizaciji vrtčevskega vsakdana je zato pomembno, da otrokom zagotovimo dovolj časa v naravi in za igro na prostem. V sodelovanju vseh strokovnih delavcev vrtca – vzgojiteljev, pomočnikov, pedagogov, psihologov – ter staršev, je smiselno upoštevati predloge otrok in jih vključiti v načrtovanje dejavnosti. Ob tem pa ne smemo pozabiti na individualne razlike: nekateri otroci potrebujejo več gibanja na prostem, drugi več časa za počitek ali mirno dejavnost.

P2.3 Rutino je zato treba oblikovati prožno, tako da upošteva različne potrebe otrok in jim omogoča optimalne pogoje za razvoj.

Resnična zgodba Nova v službi

Vzgojiteljica/Vzgojitelj X (25 let) začne po diplomi delati v vrtcu. Vzgojiteljski tim je že dolgo utečen, povprečna starost sodelavk in sodelavcev je okrog 50 let. Vsi so prijazni in pripravljeni pomagati X., vendar se ta kljub temu počuti nekako čudno »premlada/premlad«. Situacija se precej razlikuje od prakse, ki jo je prej izkusila/izkusil v mentorskih vrtcih, povezanih z univerzo. Poleg tega se sooča z določenimi težavami zaradi nižjih vzgojno-izobraževalnih standardov v ustanovi.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljica/Vzgojitelj X se lahko bolj zaveda vseh novih vidikov svoje nove vloge – tako pozitivnih kot tudi negativnih, pa tudi podobnosti in razlik v primerjavi s preteklimi izkušnjami. Koristno je, da na te vidike pogleda čim bolj objektivno. Tudi razlika v starosti je kot kovanec z dvema stranema; namesto da bi se osredotočala/osredotočal na razlike, se lahko vzgojiteljica/vzgojitelj X poskusi usmeriti na bogate izkušnje, ki jih lahko starejše sodelavke in sodelavci delijo. Pristop spoštovanja in priznavanja njihovih znanj je najboljši način za ustvarjanje povezanosti. Prav tako lahko izražanje lastnih skrbi ali vprašanj glede razlik v pogledih odpre nove možnosti za sodelovanje. V takšni iskreni in odprti komunikaciji je lahko vzgojiteljica/vzgojitelj X prilagodljiva/prilagodljiv, hkrati pa imajo priložnost za prilagodljivost tudi druge sodelavke in sodelavci. Na ta način lahko ta prehod postane dragocena poklicna izkušnja za mlajšo osebo na začetku svoje poti.

P3 Odpornost in dobro počutje

P3.1 Zavedanje, da na zdravje in dobro počutje vplivajo vedenje posameznika, osebne značilnosti ter družbeni in okoljski dejavniki

Resnična zgodba Starš govori slabo o svoji hčerki v njeni prisotnosti

Zgodaj zjutraj. V avli je vzgojiteljica A, ki sprejema otroke. Mama Z. in njena petletna hči M. hitita v vrtec. Z. je očitno v naglici in zakriči: »No, M., ne bodi počasna kot polž!«

Nato se obrne k vzgojiteljici A in reče: »Ne vem, zakaj se ne more premikati hitreje. Vsako jutro me poskuša spraviti ob živce! V službo moram priti pravočasno! Drugi otroci se obnašajo veliko bolje.«

Vprašanja

Katere razloge bi lahko imela Z., da govori na tak način? Kako lahko njeno vedenje vpliva na otroka, na njo samo in na vzgojiteljico A.? Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

To situacijo lahko razumemo kot eno izmed številnih, kjer imajo starši določena pričakovanja do svojih otrok. O teh temah je smiselno govoriti na roditeljskih sestankih, ki jih vodijo psiholog/pedagog in vzgojitelji. Na takih srečanjih lahko strokovni kader staršem poda usmeritve, kako se prilagoditi jutranji situaciji prihoda v vrtec, in hkrati, kako to izpeljati na način, ki ne povzroča konflikta z njihovo službo ali drugimi življenjskimi obveznostmi. Starše je treba ozavestiti tudi o tem, kako otrokom sporočati pričakovanja na spoštljiv način, to je brez poseganja v otrokovo samopodobo in brez primerjav z drugimi otroki. Vsi starši imajo podobna pričakovanja, hkrati pa se srečujejo z različnimi izzivi. Kako te izzive ustrezno nasloviti, bi moralo biti sestavni del tovrstnih srečanj.

P3.1 Zavedanje, da na zdravje in dobro počutje vplivajo vedenje posameznika, osebne značilnosti ter družbeni in okoljski dejavniki

Resnična zgodba Grad v pesku

Čas je za igro na prostem. L. v peskovniku gradi grad iz peska. Uporablja različne modelčke, vodo in nekaj vejic. Vzgojiteljica B. opazuje in postane radovedna, kako dolgo bo L. nadaljevala z delom. Pridružita se še dva otroka, a po nekaj minutah odideta. L. pa vztraja in ne neha. B. opazi, da je L. »pri stvari« že več kot 25 minut.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojitelji naj pozorno opazujejo vse otroke in jih poskušajo čim bolje spoznati. V tem primeru je na eni strani zelo pozitivno, da otrok L. preživi toliko časa povsem zatopljen in osredotočen v eno dejavnost. To je lahko odlično izhodišče za pogovor z njim o tem, kaj počne, kaj ga zanima in kaj doživlja. Na drugi strani pa je priporočljivo, da otroku omenimo tudi strukturo dneva, na primer koliko časa je namenjenega igri na prostem, da ga pripravimo na to, da bo ob določenem trenutku treba oditi v notranje prostore. Podobno dejavnost lahko otroku predlagamo nadaljevati notri ali naslednji dan, kar lahko pozitivno vpliva tudi na njegove socialne interakcije. Nenazadnje je vedno koristno otroka med daljšimi igrami spomniti tudi na osnovne potrebe (npr. odhod na stranišče, prehranjevanje ipd.).

P3.2 Razumevanje možnih tveganj za dobro počutje ter uporaba zanesljivih informacij in storitev za zdravje in socialno varnost

Resnična zgodba Zasuta z delom

N. (28) dela v vrtcu že pet let in svoje delo jemlje zelo resno. Poskuša izpolniti vse strokovne naloge: se individualno posvetiti potrebam in razvojnim nalogam otrok, biti na voljo in partnersko naravnana do staršev, izpolniti pričakovanja strokovne ekipe glede strokovnosti, projektov in usposabljanj. Toda vsak dan se zdi prekratek, da bi uspela opraviti vse obveznosti. Skoraj vsak večer zato piše poročila ali se pripravlja na naslednji dan. Zjutraj je pogosto utrujena in se ves dan počuti fizično izčrpano. Med delom stalno preverja, kaj je morda pozabila ali naredila narobe.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Najprej je dobro ozavestiti, da popolnost ne obstaja, še posebej ne pri delu z ljudmi, v tem primeru z otroki. Če si postavljamo previsoka pričakovanja do sebe, si s tem ustvarimo dodatne stresne situacije, ki na koncu ne prinesejo pozitivnega rezultata. Veliko bolj smiselno je razdeliti večje strokovne cilje na manjše, dosegljive korake. Pri tem pa nikoli ne smemo izgubiti izpred oči glavnega cilja: zadovoljstvo otrok in njihovih staršev ter ustvarjanje spodbudnega okolja, ki pozitivno vpliva na otrokov razvoj.

Priporočljivo je, da vzgojiteljica deli svoje skrbi in razmišljanja s sodelavci ter se pozanima, kako oni usklajujejo svoje strokovne naloge in organizacijo dela. To lahko prinese občutek podpore in hkrati nove ideje za lastno ravnovesje. Zelo koristne so tudi tehnike čuječnosti ali podobne metode, ki pomagajo analizirati situacijo in najti notranje ravnotežje pri soočanju z zahtevami dela.

P3.3 Sprejetje trajnostnega življenjskega sloga, ki spoštuje okolje ter telesno in duševno dobrobit sebe in drugih, ob iskanju in nudenju socialne podpore.

Resnična zgodba Uživanje v rutini

T. (43) ostane miren tudi takrat, ko gre v službi vse narobe. Njegov mlajši sodelavec R. (25) se čudi: »Kako ti to uspe? Jaz popolnoma ponorim, ti pa vedno najdeš odlično rešitev in otroci se umirijo.«

T. odgovori: »Deloma je to verjetno v mojih genih. Po naravi sem bolj umirjen.«

Zasmeje se, »po drugi strani pa gre za trdo vajo!«

»Aha, torej vsak večer treniraš v fitnesu?« vpraša R.

T. odkima: »Res je, ukvarjam se tudi s športom, a moje ‘treninge’ pravzaprav predstavljajo rutine, ki sem jih vzpostavil v vsakdanjem življenju v vrtcu. Zelo sem pozoren na dihanje in vem, kako se »prizemljiti«, ko postane naporno. Vpeljal sem nekatere navade. Veš, kako si pripravljam čaj. Takšne malenkosti. Pred petimi leti sem imel resne težave s srcem. To je bil pravi opomnik. Od takrat sem si ustvaril rutine in vidim, kako zelo mi pomagajo.«

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Deliti dobre navade in prakse s sodelavci je ena najbolj dragocenih oblik medsebojne podpore v vzgojiteljskem poklicu. Čeprav ne obstajajo enotni recepti, ki bi ustrezali vsem, je lahko predstavljena strategija ali tehnika navdih za drugega vzgojitelja. Ne smemo pričakovati, da smo vsi enaki ali da bomo vsi enako reagirali v določenih situacijah. Pomembno pa je, da vsak najde svoj način za soočanje z vsakodnevnimi izzivi v vrtcu.

Temeljita analiza lastnih potreb in interesov, odprta komunikacija ter podpora sodelavcev v kolektivu, stalno strokovno izpopolnjevanje in neprestano postavljanje otrokovih potreb v središče – vse to so trdni temelji za to, da postanemo kompetentni, zadovoljni in pozitivno naravnani vzgojitelji.

Za uspešno izvajanje SČU v vzgojno-izobraževalnem procesu se postavlja ključno vprašanje: kako zagotoviti ustrezno strokovno usposabljanje vzgojiteljev – tako v času pripravništva kot kasneje med delom – da se izboljša kakovost in učinkovitost socialno-čustvenih veščin.

Strokovni razvoj vzgojiteljev razumemo kot proces vseživljenjskega učenja in osebnostnega, socialnega ter strokovnega razvoja. Pomembno je, kako vzgojitelj sam vidi svoje kompetence in kako ocenjuje priložnosti za strokovno delovanje v smeri kritičnega, samostojnega in odgovornega odločanja in ukrepanja (Kalin in Čepić (ur.), 2019; Čepić in Šćulac, 2019).

Učinkovitost vsake interakcije med vzgojiteljem in otrokom je delno odvisna od vzgojiteljeve sposobnosti razumevanja socialnih in čustvenih signalov ter ustreznega odzivanja nanje. Zato naj bi stalno usposabljanje in strokovno izpopolnjevanje med drugim poudarjalo krepitev socialnih kompetenc vzgojiteljev predšolskih otrok, kot so empatija, komunikacija, sodelovanje in timsko delo. Z razvijanjem empatije vzgojitelji ustvarjajo spodbudno okolje, v katerem se otroci učijo razumeti in upoštevati čustva drugih. Učinkovite komunikacijske strategije so ključne, da otroci znajo izražati svoja čustva ter razumeti različne poglede. Poleg tega naj vzgojitelji spodbujajo skupinske dejavnosti, ki krepijo sodelovanje in timsko delo ter otroke učijo spoštovati raznolike ideje in prispevke.

Znanstvene raziskave (npr. Ranta idr., 2020; Brown idr., 2019; Blewitt idr., 2018; Tatalović Vorkapić in Čepić, 2020) potrjujejo, da so empatija, kakovostna komunikacija in dobro razvite socialne kompetence vzgojiteljev ključni dejavniki, ki pozitivno vplivajo na čustveni in socialni razvoj otrok v zgodnjem in predšolskem obdobju. Blewitt idr. (2018) so predlagali konceptualni model, namenjen spodbujanju socialnega in čustvenega učenja pri predšolskih otrocih, ki daje poseben poudarek kakovosti in namernosti interakcij med vzgojiteljem in otrokom. Avtorji so izhajali iz dveh okvirov, pomembnih za zgodnje otroštvo: Teaching Through Interactions Framework, ki opisuje vrste interakcij, povezanih s pozitivnimi izidi pri otrocih, in Pyramid Model for Supporting Social Emotional Competence in Infants and Young Children. Ta večstopenjski, sistematični pristop predvideva uvajanje strategij, ki krepijo socialno-čustveno blagostanje otrok. Model lahko vzgojiteljem služi kot usmeritev pri uporabi ustreznih tehnik in spodbujanju pozitivnih odnosov skozi vsakodnevne interakcije z otroki.

Pomembno je tudi redno vrednotenje obstoječih interakcij med vzgojiteljem in otroki ter prepoznavanje področij, ki jih je mogoče izboljšati. To pomaga razumeti trenutne prakse in postaviti izhodišče za razvoj. Ključni dejavniki pri tem so ciljno usmerjena usposabljanja za vzgojitelje, sistematična implementacija novih pristopov, refleksija in povratne informacije, stalno strokovno izpopolnjevanje. Vse to pomembno prispeva k razvoju socialnih kompetenc vzgojiteljev in k višji kakovosti interakcij med vzgojitelji in otroki, še posebej z vidika otrokovega socialno-čustvenega funkcioniranja in splošnega dobrega počutja.

Vzgojitelji z visoko razvito empatijo otrokom pomagajo razvijati čustveno inteligentnost, spodbujajo boljše socialne interakcije med vrstniki in učinkoviteje odgovarjajo na čustvene potrebe otrok, s čimer zmanjšujejo stres in agresivno vedenje. Ključno orodje za krepitev empatije so reflektivne prakse. S pisanjem dnevnika, izmenjavo izkušenj s sodelavci ali drugimi oblikami samorefleksije lahko vzgojitelji bolje razumejo svoje čustvene odzive in pristranskosti, kar jim omogoča, da se na otrokove potrebe odzivajo bolj empatično. Raziskave poudarjajo pomen stalnega reflektivnega usposabljanja kot dela strokovnega razvoja, saj to vodi k globljemu čustvenemu vključevanju in kakovostnejšim interakcijam z otroki. Izsledki potrjujejo, da empatija ni prirojena lastnost, temveč spretnost, ki jo je mogoče razvijati in jo je treba razvijati z usmerjenim strokovnim izpopolnjevanjem.

Komunikacija ima osrednjo vlogo pri otrokovem razvoju. Vzgojitelji, ki uporabljajo odprto, jasno in pozitivno komunikacijo, otrokom pomagajo razvijati bogatejše jezikovne in socialne spretnosti. Aktivno poslušanje in odzivanje na otrokova vprašanja in potrebe krepita otrokov občutek varnosti in samozavesti. Pomembni sta tako verbalna kot neverbalna komunikacija, saj sta ključni za vzpostavljanje zaupanja med vzgojiteljem in otrokom. Raziskave potrjujejo, da ima komunikacija ključno vlogo pri razvijanju čustvene regulacije in socialnih spretnosti. Vzgojitelji, ki uporabljajo odprta vprašanja, aktivno poslušanje in reflektivne komunikacijske strategije, otrokom lažje pomagajo, da ubesedijo svoja čustva in razumejo perspektive drugih. Programi strokovnega izpopolnjevanja za vzgojitelje bi morali zato močneje poudarjati trening komunikacijskih veščin, predvsem tistih, ki podpirajo izražanje čustev in razumevanje. Enako pomembno je usposabljanje na področju čustvene uglašenosti in reševanja konfliktov. Tehnike, kot so aktivno poslušanje, postavljanje odprtih vprašanj in modeliranje ustreznega izražanja čustev, bi morale imeti osrednje mesto v programih stalnega strokovnega izpopolnjevanja za vzgojitelje.

Socialne kompetence vzgojiteljev, ki vključujejo sposobnost ustvarjanja pozitivnega in spodbudnega okolja, imajo velik vpliv na celostni razvoj otrok. Vzgojitelji z dobro razvitimi socialnimi kompetencami so bolje pripravljeni na vodenje skupinske dinamike in na reševanje konfliktov med otroki. Otroci socialne veščine usvajajo z opazovanjem in sodelovanjem z vzgojitelji, ki jim z zgledom pokažejo učinkovite socialne strategije. Jasne in dosledne meje, kombinirane s toplino in podporo, pomagajo otrokom razvijati občutek varnosti in samoregulacijo. Vzgojitelji, ki svoje socialne kompetence nenehno nadgrajujejo, bistveno prispevajo k oblikovanju pozitivnega in spodbudnega okolja, kar je ključno za zdravje in dobro počutje otrok. Strokovno izpopolnjevanje, ki vzgojiteljem ponudi orodja za vodenje sodelovalnih dejavnosti, zagotavlja, da otroci pri skupinskem delu ne sodelujejo le formalno, ampak ob tem razvijajo ključne veščine sodelovanja in reševanja konfliktov. Zato je potrebno še posebej poudariti pomen strokovnih usposabljanj, ki so usmerjena v strategije sodelovanja in timskega dela, tako pri delu z otroki kot tudi pri sodelovanju v strokovnem kolektivu. Usposabljanja, ki so usmerjena v modeliranje, usmerjanje skupinskih interakcij in spodbujanje sodelovalnega reševanja problemov, so ključna za izboljševanje socialnih veščin in sposobnosti timskega dela otrok.

Če povzamemo: socialne kompetence vzgojiteljev so bistvene za vodenje skupinske dinamike. Vzgojitelji z dobro razvitimi socialnimi veščinami – kot so empatija, komunikacija in reševanje konfliktov – veliko lažje obvladujejo skupinsko dinamiko v vzgojno-izobraževalnih skupinah. Tako ustvarjajo bolj povezano in pozitivno učno okolje, v katerem se otroci počutijo sprejete, varne in aktivno vključene. Strokovno izpopolnjevanje bi se zato moralo osredotočati na strategije vodenja skupine. Programi strokovnega razvoja naj dajejo prednost veščinam, kot so: aktivno poslušanje, tehnike mediacije med vrstniki, spodbujanje vključujočega sodelovanja.

Te kompetence so bistvene za oblikovanje sodelovalnega in harmoničnega ozračja v skupini, kar je ključno za uspešno socialno in čustveno učenje otrok. Usposabljanje na področju socialnih kompetenc izboljša interakcije med vzgojitelji in otroki ter ima neposreden pozitiven vpliv na otrokov socialno-čustveni razvoj. Kratkotrajna usposabljanja niso dovolj, če želimo doseči trajne spremembe v vedenju vzgojiteljev. Za to je potrebno stalno strokovno učenje in izpopolnjevanje, ki ga spremljajo redno izvajane refleksije in sodelovanje s sodelavci. Le tako se socialne kompetence res utrjujejo in zagotavlja se, da vzgojitelji te veščine dosledno uporabljajo v vsakodnevnih stikih z otroki. Neprestana podpora in refleksija sta bistveni, saj so socialne kompetence dinamičen sklop spretnosti, ki zahtevajo stalno učenje in prilagajanje.

Zaključki jasno poudarjajo, da ima trajnostno strokovno izpopolnjevanje ključno vlogo pri razvoju socialnih kompetenc vzgojiteljev v vrtcu. To pa neposredno izboljšuje tako odnose med vzgojitelji in otroki kot tudi celostni razvoj otrok. Posebej pomembni so celoviti in kontinuirani programi strokovnega izpopolnjevanja, ki povezujejo teorijo, prakso in refleksivno učenje, saj prav ti najbolj učinkovito krepijo socialne kompetence pri vzgojiteljih.

S1 Empatija

Izkazujte empatijo, da ustvarite podporno okolje za otroke, v katerem bodo razumeli in se odzivali na čustva drugih.

Resnična zgodba Strah pred vedenjem otrok

V skupini vzgojiteljic H. in J. sta dva otroka, ki imata težave z uravnavanjem čustev in obvladovanjem jeze. Doživljata izpade. Včasih otroci tolčejo z glavo ob tla ali pa celo ogrožajo druge otroke in vzgojitelje, ker mečejo igrače in barvice.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Uporaba tehnik, ki temeljijo na empatiji in spodbujanju pozitivnega vedenja, je ključna. Vzgojitelji naj vzpostavijo predvidljivo rutino, ki otrokom daje občutek varnosti in zmanjšuje sprožilce stresa. Modeliranje čustvene regulacije z mirnimi odzivi in poimenovanjem čustev (»Vidim, da si jezen. Poskusiva skupaj globoko vdihniti.«) pomaga otrokom pri razvoju čustvene zavednosti. Uporaba proaktivnih strategij, kot so preusmerjanje pozornosti, ponujanje senzoričnih pripomočkov (npr. žogice proti stresu) in takojšnje pohvale za pozitivna vedenja, spodbuja razvoj samoregulacije. Ustvarjanje podpornega okolja z jasnimi mejami in empatičnim pristopom krepi občutek, da so otroci razumljeni in podprti, hkrati pa zmanjšuje agresijo. Sodelovanje s starši in strokovnjaki dodatno pripomore k doslednosti in prilagojenim vzgojno-izobraževalnim pristopom.

Izkazujte empatijo, da ustvarite podporno okolje za otroke, v katerem bodo razumeli in se odzivali na čustva drugih.

Resnična zgodba Starš se pritoži nad delom v vrtcu

F. (5) je otrok, ki ima težave na področju socialnega in čustvenega razvoja. V skupini je od 9. do 12. ure. Pogosto ima močne izbruhe. V ponedeljek pri kosilu F. noče sesti k mizi in se odloči, da ne bo jedel. Vsako povabilo k sodelovanju ostane brez odziva. Po kosilu pride ponj babica. Vzgojiteljica ji razloži, da F. ni jedel kosila, ker ga je zavrnil. Babica se razjezi. Pritoži se, da vendar plačujejo za vrtec in kosila! Nenadoma F. izjavi, da je lačen. Babica zahteva, da mu takoj ponudijo kosilo. Drugi otroci v skupini so priča prizoru in delujejo razburjeno.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

V takšni situaciji je posebej pomemben empatičen pristop in aktivno poslušanje, ob tem pa je treba ohraniti mirnost in profesionalnost. Vzgojiteljica lahko potrdi babičine skrbi ter mirno razloži, katere korake je že poskusila, da bi otroka spodbudila k jedi, pri tem pa poudari otrokovo avtonomijo in čustveno stanje v tistem trenutku. Pomembno je, da se babica počuti slišana. Ko vzgojiteljica ponudi rešitev, na primer manjši prigrizek ali pogovor o otrokovih prehranskih željah, pokaže prožnost in skrb. Vzgojiteljica je lahko vzor za čustveno samoregulacijo tako, da ohranja zbranost in uporablja besede, ki pomirijo tako otroka kot babico. To je tudi dragocen zgled za otroke, ki so priča interakciji. Za preprečevanje podobnih situacij je smiselno predlagati nadaljnji pogovor z družino, kjer skupaj uskladijo pričakovanja in pripravijo strategije, prilagojene otrokovim potrebam. Tako se krepi partnerstvo med vrtcem in družino.

Izkazujte empatijo, da ustvarite podporno okolje za otroke, v katerem bodo razumeli in se odzivali na čustva drugih.

Resnična zgodba Ob tebi se počutim resnično dobro

M. je vzgojitelj v starostno mešani skupini. Najmlajši otrok je star 2 leti in 4 mesece, najstarejši pa 5 let in 7 mesecev. Danes je mama Z.-ja, novega dečka (2;3), preživela dan v vrtcu, da bi pomagala svojemu otroku pri uvajanju. Preden odide, se pogovori z M.: »Res sem ganjena in navdušena. Zdi se mi, kot da imate s prav vsakim otrokom topel in tesen odnos. In otroci govorijo o vsem! Sploh niso sramežljivi. Videti je, da se počutijo res varne. Kako vam to uspe? Imate mogoče izredno veliko srce?«

M. se nasmehne in odgovori: »Hvala. Veseli me, da ste opazili, kako dobro se razumemo tukaj. Ena od stvari, ki jih pri nas vedno počnemo, je, da skrbno spremljamo čustveno stanje otrok. To delamo na praktičen način. Pogosto se obnašamo kot ‘ogledalo’: z obrazno mimiko, telesno govorico in besedami otroku pokažemo, da skušamo razumeti njegova čustva. Tako se otroci počutijo varne in sprejete kot osebe.«

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

V takšni situaciji lahko vzgojitelj prizna čustva starša in okrepi odnos tako, da izrazi hvaležnost in skromnost. S tem, ko potrdi opažanja starša, potrdi njegovo perspektivo in poglobi zaupanje. Vzgojitelj lahko razloži, da je gradnja močnih odnosov z otroki povezana z zavestnim izražanjem empatije, aktivnim poslušanjem ter ustvarjanjem varnega okolja, v katerem se otroci počutijo cenjene in razumljene. Če poudari prakse, kot so prilagajanje individualnim potrebam otrok, spodbujanje odprte komunikacije ter ohranjanje doslednih rutin, bo starš še bolj cenil strokovne pristope. Takšen način dela ne spoštuje le staršev, temveč tudi krepi partnerstvo med njimi in vzgojitelji pri podpori otrokovega razvoja.

S2 Komunikacija

Uporabljajte učinkovite komunikacijske strategije, ki otrokom pomagajo izraziti čustva in misli ter razumeti perspektive drugih.

Resnična zgodba Soočanje z jezo

Danes ima F. (5;5) težave, ker nikakor ne najde dejavnosti ali prostora, ki bi mu ustrezal. Vzgojitelj mu predlaga več dejavnosti. Najprej se F. začne igrati s kockami in vlaki, a kmalu preneha in pusti razmetane igrače po tleh. Nato začne risati, vendar tudi to opusti in na mizi pusti nered. Vzgojitelj ga prijazno spomni, naj pospravi igrače in pripomočke, ki jih je uporabil, preden začne z novo dejavnostjo. F. tega noče storiti. Vzgojitelj vztraja: »No, saj ne bo trajalo dolgo, da to narediš!« in mu celo ponudi pomoč pri pospravljanju. Toda F. se oddalji in jezno zakriči: »Pusti me pri miru! Sovražim te!«

Vprašanja

Čeprav je vzgojitelj pozoren in v stiku z otrokom, rezultat ni pozitiven. Kje je komunikacija zašla? Kakšen je bil namen vzgojitelja? Kako bi vi nagovorili otroka?

Priporočila

Komunikacija se je zapletla v trenutku, ko je vzgojitelj vztrajal pri pospravljanju, čeprav je bil otrok očitno frustriran, in je tako situacijo stopnjeval namesto umirjal. Cilj vzgojitelja bi moral biti v takšnih trenutkih predvsem ta, da otroku pomaga uravnavati njegova čustva in da se počuti razumljenega, ne pa, da takoj vztraja pri dokončanju naloge. Socialno kompetenten vzgojitelj bi moral otrokova čustva potrditi z mirnim priznanjem njegove frustracije (na primer: »Vidim, da si jezen. V redu je, da se tako počutiš.«) in mu dati prostor, da se umiri. Ko otrokova jeza nekoliko izzveni, lahko vzgojitelj nalogo pospravljanja ponovno predstavi na pozitiven način, z možnostjo izbire ali z igro (»Bi pospravila skupaj kot ekipa, da bo hitreje?«). Tak pristop kaže empatijo, zmanjšuje konflikt in podpira otrokovo čustveno samouravnavanje.

Uporabljajte učinkovite komunikacijske strategije, ki otrokom pomagajo izraziti čustva in misli ter razumeti perspektive drugih.

Resnična zgodba Drama ali globok vdih

F. (4;11) se obrne na vzgojiteljico M. F. je videti zelo vznemirjen, hitro diha, v očeh ima solze in uspe spregovoriti. M. reče: »No, F., zakaj pa ne poveš, ko je kaj narobe? A ne misliš, da pretiravaš? Izgleda kot da delaš dramo.«

F. (4;11) se obrne na vzgojitelja O. F. je videti zelo vznemirjen, hitro diha, v očeh ima solze in komaj uspe spregovoriti.

O. reče: »Živijo, F., vidim, da si vznemirjen. Zdaj ti je res težko govoriti. Lahko skupaj narediva nekaj počasnih, globokih vdihov, če želiš. To ti bo morda pomagalo, da se sprostiš in lažje poveš, kaj se dogaja.«

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Priznavanje otrokovih občutkov, ponujanje podpore in predlaganje pomiritvene strategije krepijo zaupanje in občutek čustvene varnosti. Socialno kompetenten vzgojitelj bi otrokova čustva potrdil z mirnim priznanjem njegove stiske (»Vidim, da si vznemirjen; v redu je, da se tako počutiš«). Uporabil bi pomiritvene strategije, kot so globoko dihanje, pomirjujoča prisotnost in preproste, nežne besede, s katerimi otroka vodi proti umiritvi. Izogibanje obsojanju ali pritisku, da mora takoj povedati, omogoča otroku, da svoje občutke predela v svojem ritmu. Ustvarjanje varnega okolja, ki je dosledno empatično in potrpežljivo, otrokom pomaga sčasoma razvijati spretnosti samoregulacije.

S3 Sodelovanje in timsko delo

Omogočajte skupinske dejavnosti, ki spodbujajo sodelovanje, skupinsko delo in spoštovanje idej drugih.

Resnična zgodba Sveče v krogu

V hladnih in temnih zimskih mesecih so stropne luči v igralnicah in hodnikih ves čas prižgane. Umetna svetloba je učinkovita, a hkrati hladna.

Nek otrok pripomni: »To je kot velika baterijska svetilka! Bolijo me oči.«

»Kaj pa lahko naredimo?« vpraša vzgojiteljica otroke iz skupine »Modre miške«.

Otroci razpravljajo in se na koncu odločijo za poskus: ugasnejo stropne luči! V prostoru postane nenadoma tema. Težje je razločiti obraze in nekatere otroke postane malce strah.

»Potrebujemo nočno lučko. Jaz jo imam doma,« reče J. (5;6).

Nek drug otrok se spomni, da pri rojstnodnevnih praznovanjih uporabljajo majhne plastične svečke na baterije. Vzgojiteljici prineseta takšne lučke. Nazadnje se skupina zbere okoli šestih majhnih »svečk«. Otroci se sprostijo. Skupaj uživajo v toplem krogu utripajoče svetlobe.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Nekatere ključne strategije, ki jih lahko vzgojitelji uporabijo, so naslednje:

• Sodelovalno vedenje kot zgled: V vsakodnevnih stikih z otroki in odraslimi pokažite spoštljivo komunikacijo, aktivno poslušanje in pripravljenost na sodelovanje.
• Spodbujanje skupinskih dejavnosti: Organizirajte naloge, kot so gradbeni projekti, skupinsko ustvarjanje ali igre v paru in skupini, kjer otroci skupaj delijo odgovornost.
• Poučevanje reševanja problemov: Vodite otroke pri razreševanju sporov tako, da skupaj razpravljate o občutkih in iščete rešitve, pri tem pa poudarjajte empatijo in pripravljenost na kompromis.
• Krepitev pozitivnega vedenja: Pohvalite in poudarite trenutke, ko otroci delijo, pomagajo ali spoštujejo ideje vrstnikov, saj tako spodbudite ponavljanje sodelovalnega vedenja.
• Ustvarjanje varnega in vključujočega okolja: Postavite jasna pričakovanja glede prijaznosti in medsebojnega spoštovanja ter poskrbite, da se vsak otrok počuti cenjenega in podprtega pri svojem prispevku k skupini.

Omogočajte skupinske dejavnosti, ki spodbujajo sodelovanje, skupinsko delo in spoštovanje idej drugih.

Resnična zgodba Gradimo sodelovanje v gradbenem kotičku

Prejšnji teden sta se vzgojiteljici F. in K. pogovarjali o tem, kako pogosto otroci uporabljajo gradbeni kotiček. Ko sta analizirali dogajanje, sta ugotovili, da je tam več kričanja in frustracij kot igre. K. je želela otrokom pomagati in imela nekaj idej: kupiti “semafor”, obesiti plakate z vizualnimi nasveti za vedenje in še marsikaj.

F. pa je predlagala drugačen pristop: »Najprej se ustavimo, naredimo korak nazaj in se pogovorimo s skupino.« K. je nekoliko dvomljivo pristala.

Ko sta otroke vprašali o situaciji, so bili rezultati zanimivi:

• Veliko otrok se v gradbenem kotičku ne počuti varno – tam je preveč gneče in hrupa.
• Nekateri ga ne marajo zato, ker morajo vsak dan vse, kar zgradijo, podreti.
• Le štirje otroci niso imeli nobenih pritožb.

F. in K. sta otroke povabili, naj sami predlagajo ideje, kako bi lahko kotiček spremenili.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Za spodbujanje sodelovanja in spoštovanja v gradbenem kotičku lahko socialno kompetentni vzgojitelji skupaj z otroki oblikujejo jasna skupinska pravila za izmenjevanje, deljenje in spoštljivo komunikacijo. Če so pravila sooblikovana z otroki, jih bodo tudi lažje sprejeli Uvedba sodelovalnih izzivov (npr. »Zgradimo skupaj najvišji stolp«) krepi timsko delo in skupne cilje. Vzgojitelji lahko pokažejo primer konstruktivnega reševanja sporov, pri čemer otroke spodbujajo, da izražajo svoja čustva in predlagajo rešitve. Razdeljevanje vlog (npr. načrtovalec, graditelj, okraševalec) zagotovi, da vsak otrok prispeva na svoj način in spoštuje delo drugih. Na koncu so koristni redni refleksijski pogovori, kjer otroci delijo svoje izkušnje in predloge za izboljšave. Na ta način se utrjujejo pozitivna vedenja, spoštovanje in sodelovanje.

Omogočajte skupinske dejavnosti, ki spodbujajo sodelovanje, skupinsko delo in spoštovanje idej drugih.

Resnična zgodba Od jeznih čebel do prijateljev, ki si pomagajo

Novo vrtčevsko leto se je šele dobro začelo, skupina »Čebelice« pa so že pravi izziv za vzgojiteljici. »Čebelice« se namreč ne obnašajo kot pridne in organizirane žuželke. Ves dan veliko kričijo. Otroci ne želijo deliti materiala. Ko kdo postane jezen, pogosto poriva druge otroke. Zdi se, da je iz dneva v dan slabše. Obe vzgojiteljici delita svoja opažanja in se odločita, da bosta v vzgojno delo bolj načrtno vključila spodbujanje mediacije in spretnosti reševanja problemov. Najprej uvedeta rutino, ki otrokom pomaga, da se počutijo varne: kadar pride do prepira in ko se en ali več otrok približa čustvenemu izbruhu, vzgojiteljica pokaže znak »Stop«.

Vprašanja

Navedite nadaljnje korake, ki bodo otrokom pomagali razvijati spretnosti reševanja problemov in občutek za vrstniško mediacijo.

Priporočila

Za obvladovanje kričanja, nezmožnosti deljenja in fizičnih sporov lahko vzgojitelji načrtno učijo socialne veščine s pomočjo igre vlog in pripovedovanja zgodb. Tako se otroci učijo deliti, počakati na vrsto in čustva izražati na konstruktiven način. Uvedba »kotička za reševanje sporov« nudi miren prostor, kjer lahko otroci ob jasnih navodilih razpravljajo in skupaj iščejo rešitve. Skupni projekti, kot so ustvarjanje skupinske umetnine ali gradnja v paru ali manjši skupini, spodbujajo sodelovanje in občutek za skupne cilje. Vizualni pripomočki, na primer plakati ali kartice s preprostimi koraki za reševanje konfliktov, otrokom pomagajo, da se strategij spomnijo sami. Vzgojitelji pa naj dosledno modelirajo in utrjujejo pozitivna vedenja s pohvalo takrat, ko otroci delijo, sodelujejo in samostojno rešujejo probleme. Tako se postopoma ustvarja spodbudno in sodelovalno okolje.

Pomen kompetenc, povezanih z učenjem, poudarjajo tako evropski izobraževalni dokumenti kot tudi mednarodne raziskave o kakovosti izobraževalnih sistemov. Redno strokovno izpopolnjevanje se kaže kot eden ključnih napovedovalcev kakovosti interakcije med vzgojitelji in otroki ter je tesno povezano z otrokovim razvojem in učenjem (Jensen in Rasmussen, 2019; OECD, 2018).

Da bi lahko sledili spreminjajočim se pristopom v predšolski vzgoji ter se prilagajali novim znanstvenim spoznanjem in potrebam v spreminjajočem se okolju, se morajo vzgojitelji neprestano strokovno razvijati. To vključuje spremljanje rezultatov najnovejših raziskav, spreminjajočih se pedagoških načel in primerov dobre prakse. Zavezanost vseživljenjskemu učenju zagotavlja, da lahko vzgojitelji stalno nadgrajujejo svoje veščine in znanje, kar se na koncu neposredno odraža v dobrobiti otrok, ki jih vzgajajo.

Na podlagi znanstvenih spoznanj je koncept »kompetence učenje učenja« postal sestavni del dokumentov, namenjenih prenovi izobraževanja. Priporočila številnih ključnih publikacij mednarodnih organizacij (OECD 2017, 2019, 2020; UNESCO 2013/2014; Evropska komisija 2021) ter Evropski svet (2006) poudarjajo učenje učenja kot eno od osrednjih kompetenc za vseživljenjsko učenje.

Evropski okvir za osebno in socialno ključno kompetenco ter kompetenco učenje učenja (LifeComp) spodbuja skupno razumevanje te ključne kompetence in olajšuje njeno uvajanje v prakso. Kompetence LifeComp so opisane kot prilagodljive in jih posamezniki razvijajo skozi formalno, neformalno in priložnostno učenje; njihov razvoj je opredeljen kot bistven za to, da postanemo uspešni posamezniki, ki znajo sami usmerjati svoje učenje in karierno pot (Caena, 2019; Sala idr., 2020).

Kompetenco učenje učenja je mogoče razvijati skozi celotno življenjsko obdobje. Predstavlja pomemben dejavnik sprememb tudi v odraslosti, saj spodbuja zaposljivost in konkurenčnost.

Učenje učenja velja za eno ključnih kompetenc 21. stoletja, ki jo morajo razvijati tudi vzgojitelji, da lahko to veščino spodbujajo pri otrocih že od zgodnjega otroštva. Kljub temu raziskave (Brito idr., 2021; Huerta idr., 2020) ugotavljajo, da se ta pristop pri najmlajših starostnih skupinah še vedno premalo uveljavlja.

Opredelitev kompetence učenje učenja

Učenje učenja pomeni sposobnost vztrajanja pri učenju ter samostojnega organiziranja in učinkovitega vodenja lastnega učnega procesa. Ta kompetenca združuje čustvene in kognitivne vidike učenja ter vključuje preplet znanja, spretnosti in odnosov. Povezana je s samouravnavanim učenjem, metakognicijo in notranjo motivacijo ter zajema pridobivanje, obdelavo in uporabo novega znanja in veščin, pa tudi sposobnost poiskati pomoč in usmeritve, kadar je to potrebno.

Znanje v tem kontekstu vključuje poznavanje lastnih učnih metod, strategij in preferenc, pa tudi ozaveščenost o lastnem učnem procesu in potrebah. Pomembno je prepoznavanje razpoložljivih priložnosti in sposobnost premagovanja ovir na poti k uspešnemu učenju. Kompetenca učenje učenja je povezana z razumevanjem razvojnih potreb in možnih poti za razvoj spretnosti ter s sposobnostjo načrtovanja izobraževanja, usposabljanja in kariere ob hkratnem upoštevanju razvojnih usmeritev in razpoložljive podpore.

Spretnosti učenja učenja vključujejo sposobnost samostojnega vodenja lastnega učenja in kariere, vztrajnost pri učenju, samostojnost, prepoznavanje lastnih zmožnosti in ciljev, zbranost, odločanje ter spoprijemanje z zahtevnimi in kompleksnimi nalogami. Pomembna je tudi kritična presoja o namenu učenja, sposobnost organiziranja lastnega učnega procesa, sodelovalno učenje in učinkovita komunikacija, pa tudi pripravljenost poiskati pomoč in podporo. Del te kompetence je tudi razvijanje strpnosti, izražanje in razumevanje različnih pogledov ter sposobnost gradnje zaupanja in občutka sočutja.

Na področju stališč in vrednot ta kompetenca temelji na pozitivni samopodobi, ki podpira pripravljenost na spremembe, notranjo motivacijo in zaupanje v lastne sposobnosti. Ključna sta pozitiven odnos do učenja in želja po nenehnem napredovanju. Posameznik zna prepoznati in postaviti cilje, se motivirati ter razvijati odpornost in samozavest, da se učenja loti in ga uspešno nadaljuje skozi vse življenje. Naravnanost k reševanju problemov podpira tako učni proces kot sposobnost spopadanja z ovirami in spremembami. Vključuje željo po uporabi že pridobljenega znanja in življenjskih izkušenj ter radovednost za iskanje novih priložnosti za učenje in osebni razvoj v različnih življenjskih okoliščinah.

Učenje učenja pomeni, da vzgojitelj gradi novo znanje na že pridobljenem znanju in življenjskih izkušnjah ter jih zna uporabljati v različnih okoljih – doma, pri delu ter v izobraževanju in usposabljanju. Za to kompetenco sta nujni motivacija in samozavest (Evropski parlament, 2006). Kasneje je bil okvir kompetence učenje učenja razširjen tudi na socialno-čustvene in medosebne spretnosti, saj so v sodobnem svetu, polnem sprememb in negotovosti, prepoznane kot vse pomembnejše (Svet Evropske unije, 2018). Širša opredelitev te kompetence vključuje osebne kompetence, kot sta samospoznavanje in skrb za lastno dobrobit, socialne kompetence, kot so medosebne spretnosti in sodelovanje z drugimi, ter kompetence, povezane z vseživljenjskim učenjem in načrtovanjem kariere. V tej razširjeni zasnovi je »učenje učenja« mogoče razumeti kot meta-kompetenco, ki združuje višjeredne zmožnosti za vodenje in optimalni razvoj drugih kompetenc. Posamezniku daje moč za iskanje inovativnih rešitev in spoprijemanje z izzivi v vse bolj nestanovitnem, negotovem in kompleksnem svetu (Caena, 2019).

V razširjenem razumevanju kompetence učenja učenja lahko poudarimo dve glavni funkciji. Prva je, da posamezniku omogoča napredovanje v učenju in osebnem razvoju, druga pa, da mu pomaga pri uspešnem vključevanju v hitro spreminjajoč se svet ter s tem prispeva k razvoju družbe, ki spodbuja učenje. Osebna raven vključuje kognitivne, metakognitivne in motivacijsko-afektivne razsežnosti ter lastnosti, kot so radovednost, vztrajnost in ustvarjalnost. Socialna razsežnost pa se nanaša na razumevanje učnega okolja, na družbene vrednote, medosebne odnose in na zaznavo podpore drugih.

Po Evropskem okviru za osebno, socialno in kompetenco učenje učenja (Sala, Punie in Garkov, 2020) področje učenje učenja zajema tri kompetence: razvojno miselnost (growth mindset), kritično mišljenje in vodenje učenja. Vsaka od teh kompetenc ima v referenčnem dokumentu opisane tri kazalnike/opisnike oziroma opise, ki podrobneje razčlenjujejo, kako se kompetenca razvija in izraža v praksi.

Spodbujanje kompetence učenje učenja pri vzgojiteljih

Kompetenca učenje učenja je ključen del izobraževanja na vseh stopnjah, tudi za vzgojitelje v vrtcih. Poudarja sposobnost, da posameznik prevzame nadzor nad lastnim učnim procesom in razvija spretnosti, ki mu koristijo skozi celotno izobraževalno pot in kasneje v življenju.

Vzgojitelji se morajo zavedati pomena te kompetence. Z njenim razvijanjem bodo bolje pripravljeni na nove okoliščine in izzive, ki jih prinaša delo z otroki. Hkrati pa so s svojim zgledom pomemben zgled za otroke in tako že v zgodnjem otroštvu spodbujajo razvoj te kompetence.

Za spodbujanje kompetence učenje učenja pri vzgojiteljih je ključno razvijati aktiven pristop in pozitiven odnos do učenja ter pridobljeno znanje in veščine uporabljati v različnih situacijah in kontekstih. Pri tem naj vzgojitelji upoštevajo, da začetno izobraževanje pogosto temelji na hierarhičnih pristopih, ki gradijo »od zgoraj navzdol«, in ki ne spodbujajo samostojnega učenja. Tak pristop lahko predstavlja oviro pri uvajanju paradigme učenje učenja v vsakodnevno delo v vrtcu, zato je pomembno, da vzgojitelji zavestno gradijo na samoiniciativnem in raziskovalnem učenju – zase in za otroke.

Najpomembnejši deli kompetence za učenje učenja (Stringher, 2014) kažejo na več ključnih značilnosti, ki jih je treba upoštevati pri spodbujanju te kompetence na splošno in tudi med vzgojitelji v vrtcih:

• Vzgojitelj zna načrtovati, spremljati in usmerjati lastni učni proces.
• Učenje učenja je krovna sposobnost, ki povezuje in usklajuje različne spretnosti ter tako omogoča učinkovitejše učenje.
• Razumevanje, kako se učimo, napreduje v skladu z osebno motivacijo in vrednotami, ki spodbujajo učenje.
• Okolje in odnosi so pomemben vir motivacije in gonilo razvoja te kompetence.
• Učenje učenja je treba vključevati v konkretne, praktične izkušnje, ne le v teoretične razlage.
• Za spodbujanje te kompetence pri otrocih naj vzgojitelj izhaja iz njihove naravne želje po raziskovanju in odkrivanju sveta.

Učinkovitost spodbujanja učenja učenja pri otrocih je neposredno povezana z zavedanjem in znanjem vzgojiteljev o tej kompetenci (Demetriou, 2014). Zato je pomembno, da vzgojitelji najprej razmislijo o svojih začetnih predstavah o učenju učenja, o svojih trenutnih pedagoških praksah ter o dejavnostih, ki jih že izvajajo in ki lahko pomagajo otrokom razvijati to ključno sposobnost. Ko vzgojitelji v vrtcih razvijajo to kompetenco, morajo začeti z opisom svojih začetnih predstav o učenju učenja ter svojih trenutnih pedagoških praks in dejavnosti, ki jih običajno uporabljajo in ki bi lahko bile koristne za podpiranje kompetence otrok pri učenju učenja.

L1 Razvojna miselnost

Zmožnost vztrajanja pri učenju in samostojnega organiziranja lastnega učenja

Resnična zgodba Ne odnehaj!

Otrok O. se pogosto srečuje s težavami pri nalogah, ki zahtevajo usklajevanje rok in oči. To jutro si je izbral sestavljanko z zelo majhnimi koščki. Zdi se mu, kot da se nič ne ujema! O. je videti nezadovoljen. Vzgojiteljica M. opazuje O-jeva prizadevanja. Opazi, da se je nekaj koščkov že lepo povezalo, a O. je vedno bolj razočaran.

Vprašanja

Kaj bi se lahko zgodilo v nadaljevanju? Bo M. posredovala in pomagala? Kakšno pomoč bi lahko ponudila? Kako lahko M.-ine lastne izkušnje z učenjem vplivajo na način, kako bo ponudila pomoč?

Priporočila

Vzgojiteljica M. lahko otroka O. spodbuja, da poskusi drugačno strategijo in mu ob tem poudari, da so nekatere naloge res zahtevne, a je pomembno vztrajati. Skupaj lahko preizkusita nov način reševanja sestavljanke ter ob tem otroku vliva zaupanje v lastne zmožnosti, da se uči in napreduje.

Zmožnost vztrajanja pri učenju in samostojnega organiziranja lastnega učenja

Resnična zgodba Najdi svojo pot

Vzgojiteljici C. in D. delata v majhnem vrtcu, ki je umeščen v stari stavbi. Prostor je bil prvotno načrtovan kot trgovina. Vzgojna skupina tam deluje šele dve leti. C. in D. se pogovarjata o svojih opažanjih.

»Zakaj se starši zjutraj ali popoldne tako dolgo poslavljajo?« vpraša C.

D. ima idejo: »Morda je preprosto to, da starši ne vedo, kje je ‘meja’. Naša igralnica ni ločena od vhodnega prostora. Poglej okoli sebe, predstavljaj si, da si starš. Bi vedela, kje se začne igralnica?«

C. se nasmehne: »Ne, res ne bi! Morda imaš prav! Ali ne bi bilo super, da bi se z otroki in starši pogovorili in skupaj našli rešitev, kako prostor urediti tako, da bodo vsi natančno vedeli, kje je mesto za slovo?«

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljici lahko poiščeta primere dobre prakse iz drugih vrtcev, ki so se soočili s podobnimi izzivi, in jih prilagodita posebnostim svojega prostora. Svoje ugotovitve lahko delita s starši in otroki ter jih vključita v iskanje rešitve. Pomembno je priznati, da že majhne izboljšave, kot so jasnejše meje ali bolj tekoči prehodi ob prihodu in odhodu, lahko močno prispevajo k boljšim odnosom in prijetnejšemu vzdušju. Otrokom in staršem naj z iskrenim pohvalnim odzivom pokažeta, da cenita njihov trud in sodelovanje.

L2 Kritično razmišljanje

Presoja informacij in argumentov za oblikovanje utemeljenih zaključkov ter razvoj inovativnih rešitev

Resnična zgodba Vzgojitelji kot učenci

Vzgojiteljici X in Y z otroki začenjata medijski projekt. Med pogovorom v krogu odkrito povesta, da o nekaterih novih medijskih orodjih še nimata veliko znanja. Svoje misli delita z otroki in jima ni nerodno priznati, da česa ne vesta. Poudarita, kako veseli sta, da bosta v tem projektu osvojili nove spretnosti.

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Vzgojiteljici X in Y sta radovedni glede novih medijskih orodij in s tem otrokom pokažeta, kaj pomeni vseživljenjsko učenje. Svojo učno pot lahko z otroki delita zelo konkretno, na primer: »Do konca projekta bi rada razumela, kako to orodje deluje.« Otroke povabita, da skupaj raziskujejo in odkrivajo nove možnosti. Tako jim zrcalita samozavedanje in odprtost za novo znanje. S tem ko odkrito priznata, česa še ne poznata, spremenita negotovost v priložnost za rast. Otrokom lahko rečeta: »V redu je, če česa še ne vemo. Pomembno je, da smo pripravljeni izvedeti.« Kanček humorja pa lahko pomaga zmanjšati morebitno napetost zaradi napak.

Presoja informacij in argumentov za oblikovanje utemeljenih zaključkov ter razvoj inovativnih rešitev

Resnična zgodba Nova knjižna polica

Q. želi v vrtcu postaviti novo knjižno polico. Med timskim pogovorom nekateri sodelavci opozorijo, da ob bralnem kotičku že stojijo škatle z knjigami.

Q. odgovori: »Res je, med počitkom beremo knjige na glas, kar je čudovito in pomembno za razvoj jezika. A opazila sem, da otroci knjig in drugih medijev ne uporabljajo za raziskovanje tem ali za iskanje informacij pri projektih. Preprosto čakajo in se radi stisnejo k vzgojitelju, ko bere na glas (kar je, kot sem že rekla, odlično). Zato sem pomislila na ‘raziskovalno polico’, ki bi otroke spodbudila, da medije vidijo kot zanimiv vir.«

Vprašanja

Ali ste imeli podobno izkušnjo – kako ste se odzvali, kako ste se počutili, bi kaj spremenili? Če ne, kako bi se odzvali? Kako bi se počutili?

Priporočila

Q. lahko staršem in sodelavcem pojasni, da pobuda podpira razvijanje kompetence učenja učenja: »Ko otroci sami raziskujejo, se učijo, kako poiskati informacije in jih povezovati.« Novo »raziskovalno polico« naj vključi v projektne dejavnosti, kjer otroke spodbuja, da svoje ugotovitve predstavijo skupini. T

L3 Vodenje učenja

Načrtovanje, organiziranje, spremljanje in vrednotenje lastnega učenja

Resnična zgodba Ali res potrebujem dodatno usposabljanje?

Vzgojiteljica X. dela že osem let. Od zaključka pripravništva ni obiskovala nobenega dodatnega usposabljanja. Od lanskega junija je zaposlena v novem vrtcu, kjer je vodja precej vztrajen pri rednem strokovnem izpopolnjevanju in želi, da se vsi vzgojitelji redno udeležujejo različnih izobraževanj. Z X. je že dogovorjen za sestanek, na katerem bosta skupaj pregledala možnosti nadaljnjega izobraževanja.

Vprašanja

Zakaj je X. doslej morda izpuščala dodatna usposabljanja? Kako se morda počuti glede prihajajočega sestanka? Kako naj se X. pripravi na pogovor z vodjo, da bo srečanje uspešno?

Priporočila

X. naj se odloči za aktivno načrtovanje svojega strokovnega razvoja. Svoje učne in poklicne cilje lahko sproti prilagaja – če se izkaže, da izbrano usposabljanje ne ustreza pričakovanjem, naj razišče druge možnosti, kot so lokalni ali spletni tečaji, delavnice ali strokovne konference. Cilje naj redno posodablja glede na nove interese, izzive ali priložnosti v delovnem okolju. Pomembno je, da ostane prožna in se prilagaja različnim učnim strategijam. O morebitnih programih naj se pogovori z vodjo vrtca ali s sodelavci, da bo izobraževanje res smiselno in povezano z njenim vsakodnevnim delom.

Načrtovanje, organiziranje, spremljanje in vrednotenje lastnega učenja

Resnična zgodba Naša vrtna pustolovščina

Pomlad je. Vrtčevsko zunanje igrišče je videti sivo in pusto. Nekaj otrok predlaga, da bi zasadili rože. Rodil se je nov projekt! Vzgojiteljici B. in C. imata veliko izkušenj s projektnim delom in si predvsem želita, da bi otroci sodelovali pri vseh odločitvah. Na projektnem srečanju B. in C. povabita vse otroke k sodelovanju in skupaj z njimi začrtata glavne korake za uspešno vrtnarjenje v vrtcu.

Vprašanja

Zakaj je smiselno vnaprej začrtati projektne korake? Kateri koraki so ključni za uspešno izvedbo? Zakaj je B. in C. tako pomembno, da v odločanje vključita tudi otroke?

Priporočila

Vzgojiteljici lahko skupaj z otroki oblikujeta jasne učne cilje – na primer spoznavanje rasti rastlin, sodelovanje v skupini in prevzemanje odgovornosti za skupni vrt. Hkrati naj razmislita tudi o svojih učnih ciljih: kaj bi radi pridobili sami, npr. nove pristope k vrtnarjenju ali trajnostne metode. S tem pokažeta, da sta tudi onidve v vlogi učenk, kar otroke dodatno motivira in spodbuja k skupnemu raziskovanju in učenju.

1. Blewitt, C., Morris, H., Nolan, A., Jackson, K., Barrett, H., & Skouteris, H. (2018). Strengthening the quality of educator-child interactions in early childhood education and care settings: A conceptual model to improve mental health outcomes for preschoolers. Early Child Development and Care. https://doi.org/10.1080/03004430.2018.1507028
2. Brown, A., et al. (2019). Social competence in early childhood education: The impact of teacher skills on classroom dynamics.
3. Cretu, D. M. (2016). Developing the competence of "learning to learn" in the initial training for teachers. Educatia Plus, 14(3), 182-192.
4. Cepic, R., & Sculac, V. (2019). The Context and Challenges of the Preschool Teachers' Professional Development: A Qualitative Analysis. In M. Zupanic Benic, O. Holz, and M. Michielsen (Eds.), Requirements and Approaches for Contemporary Teacher Training (Erziehungswissenschaft Bd. 91) (pp. 51-62). LIT VERLAG GmbH & Co. KG Wien, Zweigniederlassung Zurich.
5. Hamachek, D. (1999). Effective teachers: What they do, how they do it, and the importance of self-knowledge. In R. P. Lipka & T. M. Brinthaupt (Eds.), The Role of Self in Teacher Development (pp. 189-224). State University of New York Press.
6. Hoffmann, J. D., Brackett, M. A., Bailey, C. S., & Willner, C. J. (2020). Teaching emotion regulation in schools: Translating research into practice with the RULER approach to social and emotional learning. Emotion, 20(1), 105-109. https://doi.org/10.1037/emo0000649
7. Kalin, J., Cepic, R. (2019). Poklicni razvoj uciteljev: Ugled in transverzalne kompetence / Teachers' professional development: Status and transversal competencies. Znanstvena zalozba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani; Uciteljski fakultet Sveucilista u Rijeci.
8. McCallum, F., & Price, D. (2010). Well teachers, well students. Journal of Student Wellbeing, 4(1), 19-34. https://doi.org/10.21913/JSW.v4i1.599
9. Ranta, S., Uusiautti, S., & Hyvarinen, S. (2020). The implementation of positive pedagogy in Finnish early childhood education and care: A quantitative survey of its practical elements. Early Child Development and Care. https://doi.org/10.1080/03004430.2020.1763979
10. Stringher, C. (2014). What is learning to learn?: A learning to learn process and output model. In Learning to Learn (pp. 9-40). Routledge.
11. Sala, A., Punie, Y., & Garkov, V. (2020). LifeComp: The European Framework for Personal, Social and Learning to Learn Key Competence. European Commission.
12. Tatalovic Vorkapic, S., & Cepic, R. (2020). Personal and professional well-being among early childhood educators: Are they related? In S. Padmanaban & C. Subudhi (Eds.), Psycho-Social Perspectives on Mental Health and Well-Being (pp. 255-280). IGI Global. https://doi.org/10.4018/978-1-7998-1185-5.ch013
13. Tatalovic Vorkapic, S. (2017). Personality and Education: Contemporary issues in psychological science about personality in teacher education. In C. Martin & D. Polly (Eds.), Handbook of Research on Teacher Education and Professional Development (pp. 163-186). IGI Global. https://doi.org/10.4018/978-1-5225-1067-3.ch009
14. Tatalovic Vorkapic, S., Andic, D., Cepic, R., Skocic Mihic, S., Smolic Batelic, A. (2023). Considering Teachers' Identity, Well-being, and Professional Development in Croatian Cultural Context. International Conference on Education and New Developments 2023 (END 2023), Lisbon, Portugal, June 24-26. https://doi.org/10.36315/2023v1end108
15. Tatalovic Vorkapic, S., Colomeischi, A. A., & Ornaghi, V. (2023). PROMEHS Teachers' Training: The effect of PROMEHS Curriculum on Teachers' Mental Health in Croatia and Romania. Revista Romaneasca pentru Educatie Multidimensionala, 15(3), 400-418. https://doi.org/10.18662/rrem/15.3/773
16. Tatalovic Vorkapic, S., & Peresa, E. (2024). Early childhood educators' perception on their competencies for mental health and well-being. In L. Gomez Chova, A. Lopez Martinez, and J. Lees (Eds.), INTED2024 Proceedings, 18th International Technology, Education and Development Conference, March 4-6, 2024, Valencia, Spain (pp. 3406-3416). IATED Academy. https://doi.org/10.21125/inted.2024.0907

Pedagogika, ki premika – naš skupni pristop

To že veste: socialno, čustveno in učenje učenja (t. i. metakognitivno učenje) niso le pedagoški izrazi, temveč temelj uspešnega razvoja in harmoničnega vsakdana z otroki.

S tem projektom te vsebine zavestno postavljate v središče svojega pedagoškega dela.

In ja, verjetno so vam naslednja temeljna načela že dobro znana. Ker pa so za nas zelo pomembna, jih na začetku uvoda ponovno izpostavljamo kot opomnik. Predstavljajo rdečo nit, ki povezuje vse vsebine.

Dobrobit otroka je na prvem mestu

Postavljanje otroka v središče in usmerjanje odločitev glede na njegovo dobrobit sta temelj zgodnje vzgoje in izobraževanja.

To pomeni, da naj vsako stališče, vsak ukrep in vsaka dejavnost, ki zadeva otroke, podpira njihovo varnost, dobro počutje in razvoj.

To načelo ni le pedagoško in etično utemeljeno, temveč je tudi zapisano v 3. členu Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki so jo ratificirale vse države članice EU in ki poudarja najboljše koristi otrok ter njihovo pravico do sodelovanja.

Ko dobrobit otroka uporabljate kot svoje vodilo, ustvarjate prostor, v katerem se otroci počutijo varne, opažene, spoštovane in opolnomočene.

Projekt vam nudi preizkušene pristope, s katerimi lahko vsakega otroka spremljate individualno in občutljivo v spodbudnem učnem okolju.

Raznolikost? Da! Pristop za prepoznavanje in preseganje predsodkov (anti-bias)

Spoštljiv odnos do raznolikosti je bistven. Otroci naj razvijajo ponos na svojo identiteto in se hkrati učijo razumeti in spoštovati druge v njihovi različnosti.

S pristopom za prepoznavanje in preseganje predsodkov razmišljamo o svojih nezavednih predsodkih, da se lahko razvijamo, bolj odprto sprejemamo raznolikost, preprečujemo izključevanje in omogočamo resnično participacijo vseh otrok. Vse se začne pri našem odnosu: odprtem, radovednem in reflektivnem. Na svoje okolje gledamo drugače in vedno bolj pozorno izbiramo na primer gradiva, v katerih se lahko prepozna čim več otrok – brez stereotipov in enostranskosti.

V dejavnostih boste našli skrbno izbrane zgodbe, podobe in gradiva, ki odražajo raznolikost družinskih struktur, kulturnih ozadij in življenjskih okoliščin.

Starši kot močni partnerji

Socialno in čustveno učenje se ne konča pri vratih vrtca.

Starše aktivno vključujte – z majhnimi idejami za domov, vabili k skupnemu raziskovanju zgodb ali dejavnosti ali s srečanji za starše, kjer teme SČU predstavite na praktičen način.

Ko vzgojitelji in starši sodelujejo, nastane močan most med domom in vrtcem, ki otrokom daje orientacijo, varnost in podporo.

Kako začeti

Za vaš vstop v prakso SČU sta na voljo dva glavna elementa:

1. Naša knjižica Kira in Miro – zgodbe za vsakdanje življenje
2. Zakladnica preverjenih idej – raznolikih, praktičnih in izbranih s strokovnim znanjem ter občutkom.

"Kira in Miro – zgodbe za vsakdanje življenje"

Naša knjižica vam pomaga vključevati socialno in čustveno učenje v vsakdanje življenje vrtca na situacijski, otroku prilagojen in igriv način. Zgodbe obravnavajo ključne teme, kot so prijateljstvo, empatija, raznolikost in skupno reševanje problemov, na zanimiv, starosti primeren način ter v tesni povezavi z otrokovimi vsakodnevnimi izkušnjami.

S poslušanjem, pripovedovanjem, pogovorom in igro vlog otroci krepijo socialne odnose, se učijo prepoznavati in izražati čustva ter razvijajo samozavest pri soočanju z vsakodnevnimi izzivi. Zgodbe lahko obogatite z materiali, kot so ročne lutke, slikovne kartice in idejami za igro, ki spodbujajo domišljijo, oživljajo vsebino ter otroke spodbujajo k aktivnemu sodelovanju.

Poseben poudarek knjižice je na področju učenja učenja (kritično mišljenje) kot osrednjem kompetenčnem področju. Dejavnosti in zgodbe podpirajo otroke pri razvijanju samozavedanja, refleksije, radovednosti ter samostojnih strategij učenja. Hkrati skozi sodelovanje, komunikacijo, empatijo in skupne izkušnje krepijo tudi pomembne osebne in socialne kompetence.

Navodila za izdelavo lutke

Naša zakladnica: temeljne in nadgradne dejavnosti

Vse temeljne in nadgradne dejavnosti ponujajo različne oblike – igrive vaje, igre vlog ali ciljno usmerjene, otrokom prilagojene tehnike SČU. Lahko pa se podate tudi v projekt, ki poteka skozi več srečanj.

Projekti so še posebej primerni za to, da teme SČU zasidrate v vsakdanjem življenju in poskrbite, da otroci do njih razvijejo odnos.

Naj SČU postane izkušnja participacije. Vi imate pregled nad metodami – in poznate otroke v svoji skupini. Aktivno jih vključite v proces in jim omogočite izbiro med idejami. Bodimo iskreni: vse, kar se odraslim zdi smiselno, otrokom ni nujno zanimivo. Bodite odprti za to, kar se razvije, ko sledite otroškim idejam.

Vse dejavnosti so prilagodljive: lahko jih prilagodite trenutni fazi vaše skupine, izpustite posamezne elemente ali jih po potrebi preoblikujete.

Vsaka dejavnost je samostojna, jasno strukturirana in označena s simboli, kar vam olajša orientacijo in načrtovanje.

Z vsako novo dejavnostjo SČU postaja vse bolj naraven del vašega pedagoškega dela – konkreten, učinkovit in poln življenja.

Korak za korakom v socialno in čustveno učenje

Takoj lahko začnete s celotnim sklopom, ki vključuje vse aktivnosti in spodbude. Lahko pa uporabite tudi naš primer postopnega uvajanja socialnega in čustvenega učenja v vsakodnevno pedagoško prakso.

To zaporedje je namenjeno kot navdih. Vrstni red, tempo in poudarke lahko vedno prilagodite potrebam in interesom otrok. Nekateri najpomembnejši trenutki učenja so pogosto tisti, v katerih so otroci še posebej vključeni in zainteresirani. Takrat lahko določeno temo skupaj raziskujete bolj poglobljeno.

Predlagane aktivnosti korak za korakom pomagajo graditi pomembne izkušnje socialnega in čustvenega učenja ter podporne rutine, ki se skozi več mesecev razvijajo naravno in trajnostno. Nato lahko brez težav nadaljujete z naprednejšimi aktivnostmi iz celotnega programa.

Faze primernega zaporedja in predvideno trajanje:

• Aktivnosti za prvi stik → približno 3 tednov
• Aktivnosti "Poglobimo razumevanje" → približno 2 tednov
• Aktivnosti "Krepimo veščine" → približno 4 tednov
• Aktivnosti "Gremo še dlje" → približno 4 tednov

Obvladovanje »treh faz« s Kiro, Mirom in čarobno škatlo

Nekatere dejavnosti so še posebej primerne za vključitev kratkih lutkovnih prizorov – in kdo bi bil boljši vodnik kot Kira in Miro? Kira in Miro dejavnost uvedeta, pri tem pa je še posebej učinkovito, če uporabita čarobno škatlo. Ta je vsestransko pedagoško orodje. V njej so materiali, ki temo predstavijo na zanimiv in privlačen način. Učinek je močan, saj motivira, pritegne in doda kanček čarobnosti.

Da vse poteka tekoče, priporočamo tridelno strukturo SČU:

1. Uvod: Kira in Miro prineseta čarobno škatlo. Lutki pripovedujeta zgodbo ali postavljata radovedna vprašanja, tako temo začnemo na igriv in privlačen način.
2. Dejavnost: Zdaj so na vrsti otroci! Aktivno in ustvarjalno se vključijo v obravnavano temo.
3. Refleksija: Na koncu skupaj pogledate nazaj: kaj smo doživeli, mislili ali občutili? Otroci s Kiro in Mirom delijo svoje vtise. Vzgojitelj z refleksijo zbere njihove ideje in želje, skupaj pa jih s pomočjo Kire in Mira povzamejo.

Spoprijemanje z močnimi čustvi med skupnimi dejavnostmi socialnega in čustvenega učenja

Med skupnimi dejavnostmi socialnega in čustvenega učenja lahko otroci zelo intenzivno izražajo čustva, kot so veselje, jeza, žalost, strah ali frustracija. Takšne situacije so običajen del vsakodnevne pedagoške prakse, predstavljajo pomembne priložnosti za učenje ter zahtevajo pozorno in strokovno vodenje. V teh trenutkih vzgojitelji in vzgojiteljice otrokom zagotavljajo občutek varnosti, njihova čustva jemljejo resno ter jih podpirajo pri prepoznavanju, poimenovanju in postopnem uravnavanju čustev. Ključno načelo je prožen pristop, osredinjen na otroka, pri katerem se načrtovana struktura prilagaja trenutnim potrebam skupine.

Enako pomembna sta samouravnavanje in samorefleksija vzgojiteljev in vzgojiteljic. Lastne čustvene odzive, kot so negotovost, jeza, preobremenjenost ali nemoč, je treba zavestno prepoznavati in o njih razmišljati, saj lahko vplivajo na strokovno delo. Redna izmenjava izkušenj v kolektivu in strokovni pogovori pomagajo pri razumevanju zahtevnih situacij ter pri nenehnem razvijanju pedagoškega pristopa.

Takšen pogled omogoča, da močnih čustev ne razumemo kot motnjo, temveč kot sestavni del otrokovega razvoja in dragoceno priložnost za učenje.

Pedagoška drža in pristop v čustveno zahtevnih situacijah

• Zagotovite mirno, varno in zanesljivo okolje.
• Opazujte in se odzivajte na individualne signale in potrebe otrok (verbalne in neverbalne).
• Otrokom omogočite dovolj časa in prostora za izražanje čustev brez pritiska ali obsojanja.
• Prepoznajte in potrdite čustva ter jih pomagajte ubesediti.
• Dovolite izražanje čustev, hkrati pa postavite jasne meje vedenju (skrb za varnost).
• Otroke aktivno podpirajte pri razvijanju lastnih strategij za uravnavanje čustev.
• Ob preobremenjenosti omogočite umik, zmanjšanje dražljajev in priložnosti za umiritev.
• Po potrebi uporabite dihalne, telesne in sprostitvene tehnike.
• Pri načrtovanju ostanite prožni ter dejavnosti po potrebi prilagodite, začasno prekinite ali poenostavite.
• Izogibajte se togemu vztrajanju pri načrtih; odzivajte se glede na situacijo in potrebe otrok.
• Po čustveno intenzivnih situacijah se o dogajanju skupaj pogovorite z otroki.
• Redno razmišljajte o lastnih čustvih in pedagoškem delu.
• O zahtevnih situacijah se pogovarjajte v kolektivu in uporabljajte strokovno kolegialno podporo.

Telo ima prednost pred razumom

Ker so čustva tesno povezana s telesnimi procesi, lahko telo uporabimo kot pomembno izhodišče za uravnavanje čustev. V zelo čustvenih trenutkih pogosto ni več mogoče mirno reševati situacije zgolj s pogovorom. Prek telesa lahko otrokom pomagamo tako, da najprej izrazijo močno notranjo napetost, jo nato usmerijo in nazadnje postopoma umirijo. Vzgojitelji in vzgojiteljice morajo biti pri uporabi telesno usmerjenih dejavnosti metodološko samozavestni, hkrati pa občutljivo spremljati odzive otrok in dejavnosti po potrebi prilagajati.

Primeri:

• Ritmična glasba, gibanje in ples za uravnavanje intenzivnosti čustev.
• Ritmične telesne dejavnosti (npr. ploskanje, topotanje, igranje na Orffova glasbila) za usmerjanje energije.
• Tresenje in gibalne spodbude (npr. zibanje, guganje, stresanje telesa) za sproščanje napetosti.
• Ustvarjalni načini izražanja, kot so zvoki, izmišljeni jezik ali neverbalna komunikacija.
• Nato sledi vodeno umirjanje s pomočjo zavedanja dihanja, trenutkov počitka in sprostitve.
• Dodatne spodbude, kot so »Moja pomirjujoča senzorna škatla«, »Poslušam svoje telo: kje čutim čustva«, »Jaz, moj dih in svet okoli mene«.

Kaj sledi?

Temeljne dejavnosti postavljajo osnovo. Nadgradne dejavnosti so vam na voljo glede na potrebe. Z njimi otroci poglabljajo znanje, vadijo konstruktivno soočanje s čustvi, izboljšujejo samoregulacijo, razvijajo socialne spretnosti, nadaljujejo z učenjem učenja ter se še bolj povezujejo kot skupina.

Z okrepljenimi izkušnjami in samozavestjo pri uporabi metod izbirajte tisto, kar najbolj ustreza vaši skupini – seveda vedno skupaj z otroki.

Vi lahko naredite razliko!

S svojim odnosom, znanjem in predanostjo otrokom SČU zaživi. Metode in gradiva ponujajo navdih, vendar svoj polni učinek dosežejo šele z vami. Otroke vodite k občutku varnosti in samozavesti, k boljšemu razumevanju sebe in drugih, k oblikovanju odnosov in k razvoju optimizma.

Vam in otrokom želimo bogato doživetje – z rokami, srcem, razumom in veliko veselja.

Prilagojeni LifeComp okvir za predšolsko vzgojo:
Cilji in pričakovana znanja, spretnosti in zmožnosti za tri področja LifeComp okvira (osebno, socialno in učenje učenja)